Objestnež

Policija Zorana Jankovića ne bo kaznovala zaradi prehitre vožnje, saj amaterski posnetek njegovega divjanja do 200 kilometrov na uro po avtocesti uradno ničesar ne dokazuje. Žal. Uradne meritve hitrosti, so pojasnili pri policiji, morajo biti opravljene „z merilniki hitrosti, ki so tipsko odobreni in izpolnjujejo meroslovne in z njimi povezane tehnične zahteve“. A če je za del politike ugotovitev policije absurdna, kako absurden utegne biti šele primer Dejana Kaloha, sicer urednika portala Politikis.

Kaloh je pred približno letom dni po avtocesti zasledoval italijanskega voznika. Avto je po prehitevalnem pasu vozil z levo roko, ker je moral z desno upravljati mobitel in snemati. Pri tem se je čudil, kako je takšna objestnost - seveda Italijanova - sploh mogoča: „To je dokaz. Na slovenskih cestah je mogoče voziti 200 km/h, ne da bi, očitno, kdo za to odgovarjal. Draga naša Slovenija, ti si neverjetna ...“ je razlagal Kaloh, ki je nato v državljanskem zanosu spraševal tedanjo notranjo ministrico Katarino Kresal, „kako je možno, da se takšni cestni divjaki s tako veliko hitrostjo lahko vozijo po naših avtocestah“, pri čemer seveda je spet mislil le na Italijana. Ampak ali policija lahko kaznuje Kaloha, ki sam snema svojo objestnost in jo celo prizna?

Na policiji so nam odkrito povedali, da takšnega primera v praksi ne poznajo. V 118. členu zakona o prekrških je sicer določeno, da če „obdolženi prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno“, sodišču ni treba zbirati še drugih dokazov, a to velja za redni sodni postopek, ki teče pred sodiščem, ni pa jasno, ali lahko isto velja za hitri postopek, ki ga izvaja policija: „Pred sodiščem se namreč obravnavajo praviloma hujši prekrški, ki so že podprti z nekaterimi drugimi dokazi, in priznanje v takem primeru pomeni samo hitrejši zaključek.“

Četudi bi Janković tako naivno kot Kaloh snemal svoje drvenje in celo na tiskovni konferenci priznal objestnost, mu policisti kazni samodejno verjetno ne bi mogli izreči.