Legenda indijske etno glasbe

Več kot pol leta je že minilo, odkar je Maribor (skupaj s partnerskimi mesti) postal Evropska prestolnica kulture (EPK). V tem času se je zvrstilo precejšnje število raznovrstnih kulturno-umetniških dogodkov, ki so dvignili raven kulturnega dogajanja v štajerski prestolnici.

A če pogledamo, kaj se je dogajalo na glasbenem področju, lahko zatrdimo, da bi se organizatorji lahko nekoliko bolj potrudili ter občinstvu ponudili bolj kakovostna in bolj zveneča glasbena imena. Kritika leti predvsem na nastop dueta 2Cellos, ki je simbolično odprl glasbeno dogajanje EPK, kar je bila tipično piarovska in medijska poteza, polna pretirane hvale za glasbenika, ki sta zaslovela zgolj kot interpreta pop in rock hitov na violončelih. A zdi se, da smo to zgodbo že nekje slišali, mar ne?

Povprečje je uspelo doslej nekoliko popraviti legendarni vsestranski umetnici Laurie Anderson s svojim projektom Doomsday!, 25. julija pa se je v Mariboru ustavil prav tako po vsem svetu cenjen Zakir Hussain, eden največjih indijskih tablistov, in sicer z zasedbo Masters of Percussion.

Nastop, ki naj bi se zgodil na slikovitem, odprtem prizorišču Židovskega trga, so organizatorji v strahu pred nenadnimi poletnimi plohami prestavili v Unionsko dvorano, zaradi česar se je začel nekoliko kasneje. A to ni pretirano vplivalo na vzdušje, ki ga je s svojim muziciranjem ustvaril Zakir Hussain, ki je gotovo ena večjih legend indijske etno glasbe. V svoji dolgoletni karieri je sodeloval s številnimi priznanimi glasbeniki, tako z zahoda kot z vzhoda, ustvarjal je glasbo za hollywoodske in indijske filme, slovenski obiskovalci jazzovskih in etno dogodkov pa se ga najbrž spomnijo kot člana skupine Shakti, v kateri je sodeloval s slovitim britanskim kitaristom Johnom McLaughlinom. Projekt sta namreč obudila pred nekaj več kot desetimi leti in ga zaokrožila s ploščo Remember Shakti, ki sta jo takrat v živo predstavila tudi v ljubljanskih Križankah.

A tokraten nastop je bil precej drugačen, saj so bila v ospredju tolkala, zlasti Hussainove table, s katerimi je že od začetka nastopa v precej umirjenem tempu in s pomočjo flavtista stopnjeval vzdušje v Unionski dvorani. Po precej dolgi uverturi so na oder prišli tudi preostali glasbeniki, ki so prispevali k ritmični in melodični podobi nastopa, a bilo je več kot očitno, da celoten dogodek diktira Hussain, ki je spremljevalne glasbenike spretno popeljal po tradicionalnem indijskem glasbenem izročilu, in ga, zlasti proti koncu nastopa, precej duhovito zmešal z zahodno glasbeno tradicijo.

Upajmo, da bodo obiskovalci glasbenega dela EPK-ja do konca leta lahko uživali v podobno kakovostnih dogodkih, ki bodo zasenčili neposrečene in nekoliko cenene interpretacije popularnoglasbene zapuščine.