Iggy Pop: Après

+ + + +

Nekdanji boter punk rocka je že s prejšnjo ploščo nakazal, v katero smer se gibljejo njegove trenutne glasbene preference – Iggy Pop, pevec legendarne skupine The Stooges, ki se je nekoč na odru rezal s steklom in izvajal različne, po pravilih lepega vedenja nespodobne reči, je pred tremi leti izdal plošček Préliminaires in z njim dosedanji glasbeni karieri dobesedno obrnil hrbet. Zakaj? Zato, ker se je na tem albumu usmeril v raziskovanje šansona, neworleanškega jazza in deloma bluesa, to pa je popolno nasprotje tistega, po čemer je Iggy znan.

In ja, očitno ni šlo zgolj za muho, saj se je odločil, da bo to tudi nadaljeval. Tisto, s čimer se je album Préliminaires začel (priredba francoskega šansona Les feuilles mortes), je spretno nadaljeval in izdal na albumu Après, večinoma zbirki priredb znanih skladb francoskega šansona in kakšnega zimzelenega hita anglo-ameriških korenin. Pri albumih priredb se pogosto vprašamo, kakšna je njihova vrednost, saj gre zgolj za interpretacijo izbranih skladb, ki se pogosto ne posreči in ne izpolni pričakovanj, a pri zadnji Iggyjevi plošči moramo priznati, da se je stari maček res potrudil: njegov izraziti baritonski vokal je čist, brez kakršnihkoli vreščečih elementov, ki jih tako dobro poznamo iz njegovega udarnega obdobja, umirjena, a kljub temu pestra, pogosto orkestrirana glasbena spremljava pa ustreza vsem merilom sodobne glasbene produkcije.

Marsikateri oboževalec Iggyjevega dela bi rekel, da je z njim konec, vendar to ni res. Odlično se znajde kot interpret šansona, ki v nekoliko amerikanizirani francoščini vandra po pariških ulicah nekega minulega obdobja, ki je zdaj njegova realnost. Ja, Iggy je postal frankofil – najverjetneje je šel na tečaj francoščine, da bi lahko pravilno odpel Dassinovo Et si tu n’ existais pas ali jazzovsko verzijo La vie en rose Edith Piaf. A poleg znanih francoskih šansonov, ki krasijo tole ploščo, je treba omeniti še anglo-ameriške standarde, denimo zanimivo izvedbo skladbe Michelle (The Beatles), odlično izvedbo Everybody’s Talking (iz filma Polnočni kavboj), jazzovsko obarvano What Is This Thing Called Love? Cola Porterja in zaključno skladbo, nekoliko komorno Only the Lonely Franka Sinatre.

Ne, Iggy Pop ni več tisti rockovski heroj, po katerem so se zgledovale številne generacije bodočih rockovskih glasbenikov. Očitno je prišel v leta, ko se cenijo nekoliko drugačne vrednote kakor v divji mladosti: poetičnost, umirjenost in modrost. Najverjetneje sta ploščka Préliminaires in Après samo začetek njegove nove ustvarjalne faze.