Lustriran govor

Dr. Jože Pirjevec, Zgodovinar

3. 8. 2012  |  Mladina 31  |  Komentar

Član Društva Slovenija-Rusija sem od njegove ustanovitve. Tudi zato, ker se že štirideset let ukvarjam z rusko zgodovino in pogosto raziskujem v moskovskih arhivih. Med drugim sem avtor zajetne knjige o zgodovini Rusije 19. stoletja. S predsednikom Društva Sašem Geržino sva se že dolgo pogovarjala, da bi nastopil z govorom ob vsakoletni slovesnosti pri Ruski kapelici. Lani njegovega vabila nisem mogel sprejeti, ker sem bil namenjen v Butan, letos pa sem takoj privolil. Pri tem nisem vedel, da bo v imenu Republike Slovenije visoke ruske goste nagovoril tudi predsednik vlade Janez Janša. O njegovi navzočnosti na proslavi sem izvedel šele iz vabila, ki ga je Društvo poslalo svojim članom, v katerem je med drugim zapisano: »Toplo sprejeto tradicijo govornikov Društva Slovenija-Rusija bo na veselje nas vseh v letošnjem letu z nagovorom članom nadaljeval akademik prof. dr. Jože Pirjevec.«

Kljub temu da se s politično usmeritvijo Janeza Janše ne strinjam, sem sklenil, da bom nastopil ob njem, da tudi pred Rusi potrdim pluralnost naše družbe. Očitno pa v kabinetu predsednika vlade niso bili istega mnenja in niso delili »veselja«, o katerem govori pismo Društva Slovenija-Rusija. Prek protokola je namreč Saša Geržina dobil ukaz, naj v imenu Društva govori on sam ali pa nihče. Misleč, da izvira to navodilo od ljudi iz Janševega kroga, je Geržina zaprosil za pogovor. Ko je govoril z enim izmed članov njegovega kabineta, mi je telefoniral o tem, kaj sta se pogovarjala, je uporabil samo eno besedo: »Katastrofa.«

Seveda sem se svojemu nastopu odpovedal, ker se mi zdi, da nič ne sme motiti slovesnosti, ki teži h krepitvi slovensko-ruskih odnosov. Zdaj ko je dogodek mimo, pa bi bilo nespametno molčati o tem incidentu, ki priča, kakšno je stanje duha in demokracije v sodobni Sloveniji.

Letos se je sicer dvakrat zgodilo, da nisem smel javno nastopati. Najprej februarja, ko so neofašisti v Anconi grozili s fizičnim napadom, če bom govoril o „fojbah«, drugič so to storili naši.

O Rusiji in Sloveniji

Ruska kapelica, 29. julij 2012

Dragi prijatelji, spoštovani gostje,

glejte, kako se tudi iz tragedije lahko porodi nekaj lepega. Že dvajset let se konec julija srečujemo ob tej kapelici, ki je nastala v spomin na nesrečno smrt skupine ruskih ujetnikov v času prve svetovne vojne. Že dvajset let tako utrjujemo prijateljske vezi med ruskim in slovenskim narodom, ki očitno niso samo deklarativne narave, če so vzdržale preizkušnjo časa. Treba je bilo čakati na razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije, na razpad Sovjetske zveze in ponoven vzpon Rusije, da je bilo kaj takega mogoče. Če se ozrem nazaj po stoletju, ki nas bo kmalu ločevalo od nesrečnega dogodka, zaradi katerega je nastala Ruska kapelica, moram reči, da odnosi med Slovenci (oziroma Jugoslovani) in Rusi (oziroma Sovjeti ) niso bili vedno idilični, da so bili pravzaprav pogosto zelo napeti. V 19. stoletju smo Slovenci Ruse ljubili, ker smo v njih videli pravo nasprotje svoje majhnosti in politične nebogljenosti. Privlačevale so nas brezmejnost njihovega carstva, njihova imperialna moč, njihova bleščeča kultura. Pri tem nismo hoteli videti njihove fevdalne zaostalosti in se nismo hoteli zavedati, da smo bili za Ruse nepomembno slovansko pleme na daljnem zahodu – poleg drugega še katoliško –, za svobodo katerega se ne bi borili niti pol dneva več, kot bi bilo potrebno za zmago. Tako je dejal, kot znano, na začetku vojne zunanji minister S. D. Sazonov skupini hrvaških politikov. Še bolj porazen je bil vtis, ki ga je dobil Frano Supilo, ko se je pogovarjal z njim aprila 1915. Zgrožen je zapisal: »Ne ve, kdo so Slovenci, niti tega, da obstajajo.«

Zaupanje v Moskvo tudi ni bilo brez razloga, če pomislimo, da Slovenci na zahodu ne bi imeli meja, ki jih imamo, če na pariški mirovni konferenci ne bi mogli računati na podporo sovjetske diplomacije.

Med prvo svetovno vojno so imeli številni Slovenci priložnost, da kot vojni ujetniki spoznajo Rusijo iz prve roke, številni Rusi v isti vlogi pa naše kraje. Nobenim se ni dobro godilo. Po oktobrski revoluciji se je, kar zadeva Slovence, javno mnenje polariziralo. Večinoma so se boljševizma bali in so nanj gledali z nezaupanjem. Zato so tudi gostoljubno sprejeli tiste ruske ubežnike, intelektualce, umetnike, ki so se zatekli k nam v dvajsetih in tridesetih letih ter ustvarjalno prispevali k dvigu naše kulture. Le manjši del našega občestva, tisti, ki je upal v komunistično palingenezo, je še gledal na Moskvo kot na svojo meko. Nekateri so se vanjo celo zatekli pred fašistično strahovlado ali pred policijskim režimom kralja Aleksandra Karađorđevića. In doživeli globoko razočaranje: znašli so se v primežu Stalinovega trinoštva, ki je mnoge od njih pognal v Ljubljanko,v sibirske gulage ali v smrt. Tistim, ki so preživeli in se vrnili domov, ta tragična izkušnja ni omajala vere v komunizem, omajala pa je vero v ruski narod, ki da je preveč zaostal, da bi bil zrel za socializem, vsaj ne za socializem evropskega tipa. »Pri nas bo drugače,« so si dejali v tolažbo in v opravičilo svoje ideološke opredelitve in vztrajnosti.

Z druge strani pa so naši konservativni krogi zavzeli v obdobju pred drugo svetovno vojno do Sovjetske zveze in njenega sistema odločno sovražno stališče, saj so v ateističnem boljševizmu videli največjega sovražnika evropske civilizacije in katoliške cerkve. V ljubljanski škofiji so šli celo tako daleč, da so nameravali organizirati svetovno centralo, ki naj bi se v imenu Kristusa Kralja postavila po robu Kominterni in njenemu satanskemu načrtu obvladati svet. Ker se je medtem pojavila še druga totalitarna sila, namreč nacifašizem, ki je s svojimi osvojevalnimi ambicijami ogrožala sam obstoj slovenskega naroda, je v našem društvu prišlo do razkola, ki nas je usodno zaznamoval in nas v bistvu še zaznamuje. Tisti, ki so videli v ateističnem boljševizmu največjo nevarnost, so se zatekli pod okrilje Mussolinija in Hitlerja, ko je tudi Jugoslavijo povleklo v vrtinec druge svetovne vojne. Tisti, ki so v Sovjetski zvezi videli slovansko silo, zmožno, da se postavi po robu nacifašizmu, so se s komunisti povezali v Osvobodilno fronto in se na strani protihitlerjevske koalicije borili do zmage. Zmage, naj posebej poudarim, ki je ne bi bilo brez herojskega žrtvovanja ruskega naroda in z njim povezanih narodov. V tem kontekstu se je pri nas zasidral mit Sovjetske zveze, ki je bil v nekem smislu nadaljevanje ruskega mita iz 19. stoletja. Zaupanje v Moskvo tudi ni bilo brez razloga, če pomislimo, da Slovenci na zahodu ne bi imeli meja, ki jih imamo, če na pariški mirovni konferenci ne bi mogli računati na podporo sovjetske diplomacije. Kar seveda ne pomeni, da ne bi bili razočarani, ker nas Rusi niso podprli tako odločno, kakor bi si želeli, in da k njihovemu sistemu celo v prvih povojnih letih, ko smo ga najbolj zvesto posnemali, ne bi imeli kritičnih pripomb. To velja predvsem za vodilne politike tistega časa, ki so posebno v zunanji politiki delovali tako, da se s tem Stalin ni mogel strinjati. Od tu njegova odločitev, da jih zruši, odločitev, ki je našla svoj izraz v znameniti bukareški resoluciji, objavljeni 28. junija 1948. Z njo je bila Komunistična partija Jugoslavije izključena iz družine evropskih komunističnih partij v prepričanju, da bo že to zadostovalo za strmoglavljenje Tita in tovarišev. Tudi s pomočjo Zahoda se je zgodilo drugače, saj jugoslovanska vodilna elita v naslednjih letih ni ostala samo na oblasti, temveč je začela iskati samostojno pot v socializem, kar je bilo za Moskvo anatema. V tem heretičnem podvigu, ki je imel močne utopične značilnosti, je stal v prvi vrsti Slovenec Edvard Kardelj, ki so ga sovjetski ideologi do njegove smrti imeli za enega svojih glavnih nasprotnikov. Očitali so mu, da je bil že med vojno skeptičen do pretesnega sodelovanja s Sovjetsko zvezo in da je njegova vizija socializma povsem tuja marksizmu-leninizmu. Kardelj ni skrival odklonilnega stališča do sovjetskega režima. Po razkolu s Stalinom ga je vedno znova izpovedoval in v njem vztrajal tudi po njegovi smrti. Odklonil je tako ponudbo Nikite Sergejeviča Hruščova, ki je prišel iskat spravo v Beograd, da bi ustanovili društvo sovjetsko-jugoslovanskega prijateljstva.

Nespametno bi bilo molčati o tem incidentu, ki priča, kakšno je stanje duha in demokracije v sodobni Sloveniji.

Da smo lahko izpovedali svoje prijateljstvo z Rusi, smo Slovenci morali čakati na razpad Jugoslavije in na razpad Sovjetske zveze. S tem epohalnim dogodkom se je naš odnos do Rusov namreč radikalno spremenil. Ni se bilo več treba bati, da nam vsilijo svoj režim, kakor so to storili po vojni v Srednji Evropi, še posebej brutalno na Madžarskem leta ‘56 in na Češkoslovaškem leta ‘68. V novih razmerah, ki so se uveljavile po padcu berlinskega zidu, in po zatonu sovjetskega imperija smo se Slovenci lahko spet vrnili k svoji ljubezni do Rusov. Ljubezni, ki ne sloni na akritični zagledanosti, kakršna je bila v modi pri nas pred prvo svetovno vojno, ampak na privlačnosti, ki jo pogojuje sorodnost rodu in jezika. Pa seveda tudi na prepričanju, da je dobro, če z mogočnim bratom na vzhodu gojimo plodne intelektualne in gospodarske stike.

Govoreč o našem odnosu do Rusov je Vasilij Melik, naš znani strokovnjak za 19. stoletje, zapisal: »Slovencem je bila Rusija takrat potrebna, mi pa smo bili Rusiji nepotrebni.« Ali pretiravam, če rečem, da je danes Slovenija, če ne zaradi drugega, zaradi svojega geostrateškega položaja, Rusiji potrebna? Zaradi tega sem prepričan, da se nam pri prijateljskem sodelovanju odpira obetavna prihodnost.