Glasbenica in pesnik: Uršula in Janez Ramoveš

Uršula Ramoveš je šolana solopevka in učiteljica. Janez Ramoveš je samorasli pesnik in lesar. Doma sta v Suši v Poljanski dolini. Pod Blegošem, na jasi za jezikom gozda, je njun dom umaknjen pogledu doline, kjer ob potoku Volaščica ždijo polja, kmetije in sodobne primestne vile.

Natrpani kot živina

Janez je maja pri Cankarjevi založbi izdal svojo šesto pesniško zbirko Skuz okn strejlam kurente. Zgodba njenega naslova je povezana s prizorom, ki ga je nekoč opazil na Celovški cesti v Ljubljani. V nepustnem času se je pred semaforjem ustavil avto, mimo njega pa je zapeljal avtobus, poln kurentov.

»V komercialne namene so jih nekam peljali, kot živino, cel avtobus,« zmaje z glavo Janez. »To je bila močna slika. Kurent kot simbol. Skomercializiran do amena. Dober ali slab, nekoliko bajesloven. A pomembnejše je streljanje. Skozi okno, ker se jih človek boji. Oni te preganjajo, ti jih streljaš. Hočeš se ubraniti.«

Prigoda s kurenti je postala obraz fascinacije, ki jo je že pred leti razvil do dela Ale i bauci Rastka Ćirića in Aleksandra Palavestre, zbirateljev pričevanj o nenavadnih bitjih Balkana. Ker njemu prav tako pripisujejo ohranjanje dediščine, se je vprašal, ali so taka bitja tudi v njegovem svetu. Našel ni volkodlakov niti vampirjev. Zato pa rane, brazgotine in ruševine. Postavil si je omejitve. Za temelje pesmi je vzel le nezapisane zgodbe, ki jih je slišal sam. Segel je v otroštvo, v pripovedi, ki jih tedaj ni maral in se jih je izogibal. Našel je brezimna bitja, ponavadi naseljena v ljudeh.

»Človek je tisti, ki je delal strahote. Skozi njega so te pošasti prosevale v svet,« pravi. »Stari ljudje so se veliko pogovarjali, televizija še ni funkcionirala kot danes. Bili so časi, ko se je ves čas gradilo, bil je kup akcij. Na podeželju so se dosti družili. Zraven še kaj spili. Slišal si zgodbo iz ene roke, pa iz druge in isti dogodki so lahko postali različne zgode.«

»Te pesmi kažejo vse zlo, ki ga človek premore. Kaj lahko naredi človek človeku.« – Uršula Ramoveš

Ko se dva ne marata

Ko Janez piše poezijo, in piše jo ves čas, zapisuje v zvežčič. Rokopis nato v računalnik pretipka Uršula. Uvodni in končni del nove pesniške zbirke sta načrtno manj temačna; pesmi osrednjega dela, napisane že pred leti, pa Uršulo spominjajo na čas druge svetovne vojne.

»Kažejo vse zlo, ki ga človek premore. Kaj lahko naredi človek človeku,« ugotavlja. Pesmi niso vezane na strani ali barve. So zgodbe, ki jih je v otroštvu slišala tudi sama, čeprav jih ni hotela ali je mislila, da se je ne tičejo. »Te pesmi berem kot posrednice duš, ki jih je bilo treba zapisati. Janez pravi, da so le zgodbe o zlih bitjih. A zame so konkretne zgodbe, ki so se v resnici zgodile. Ujel jih je na prefinjen, srhljiv način v tančico poezije in jim dodal moč.« Pesmi, namenoma zapisane v preprosti, »oskubljeni« formi, ki spominja na ljudski verz, so kot natančne slike v obrisih. Nato se umaknejo domišljiji bralca, da jih pobarva in dopolni.

Janez vztraja, da to niso (samo) pričevanja o drugi svetovni vojni. »Vse to se najde v našem prostoru. Do človeka neprijazna bitja, ki v vojni ali če se dogaja kaj hudega, pridejo še bolj do izraza.« Danes so to frustracije. »Zlo. Ko se dva ne marata. Nekoč se nista marala pradedka, danes se njuni pravnuki še vedno ali pa spet ne marajo. Gre za podtalne, nerazčiščene stvari ali za nekaj, kar dreza vanje.«

Tudi njega je soseda zmeraj strašila, ali se boji lisic, ki se skrivajo v gmajni. Ni se jih bal. Pa ga je vseeno strašila. Ko je kdaj hodil sam po mraku, ga je postalo strah. Lisic. »Tudi to so te pošasti. A ni rečeno, da vanje verjamem. In če se ne verjame, pošasti ni.«

Pesniška zbirka Skuz okn strejlam kurente je za Janeza predvsem del njegove zgodbe. Pogovorov, kot so bili ti, ki so bili vir za poezijo, danes ni več. Skupaj z medsosedsko pomočjo in druženjem je njegova generacija to izgubila. Sam skozi pesmi ohranja svojo govorico, ki temelji na poljanskem narečju. Nima občutka, da je slovenski avtor. »Zakaj bi bil? Sem nekaj lokalnega. A se tudi tam ne počutim domače.« Lokalno, pravi, je dobilo pogum, ki je rodil neumnosti. Vidi vse tisto, čemur se je sam najbolj skrbno izogibal. Plehkost. Cenenost. Klovnovstvo.

»Moj cilj je ustvariti nekaj svečanega, prazničnega. Zato se danes v lokalnem ne počutim doma. Moja merila so postavljena dosti višje,« pripoveduje zvesti bralec Thomasa Bernharda, ki mu je ta blizu zaradi iskrene kritičnosti. Do vsega in predvsem do samega sebe. »Če si kritičen, moraš biti kritičen tudi do sebe. Morda do sebe še najbolj. Veliko pišem v prvi osebi, marsikaj pripišem sebi.« To je zanj edina mogoča poštena drža.

Mašinerija melje

Prav iskrenost in izjemnost, a hkrati univerzalnost njegove poezije so združile njegovo soprogo ter pianista Jožija Šaleja, pevca Metoda Banka, tolkalista Marjana Stanića in basista Roberta Jukića. Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape se po koncertno zaznamovanem začetku poletja v drugi polovici avgusta odpravljajo v studio.

Poezija, ki jo je uglasbila Uršula, je do zdaj izšla na petih zgoščenkah. Pesmi iz nove zbirke, morda z eno izjemo, pa ne bodo peli. »Tega ni moč peti. A to je v redu. Janez nikoli ni pisal poezije z namenom, da bi se pela. To je prišlo zraven,« se spomni Uršula.

Janez in Uršula sta prvič nastopila skupaj leta 1988 v Kranju. Janez je z Branetom in Metodom Frlicem predstavljal tri kulturne teroriste, člane skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev. Ko je Uršula pela cerkvene pesmi, so oni okoli nje trosili gnoj. »Takrat je bila to nuja,« se spomni Janez svojih kult(ur)nih začetkov. Iz Titovih portretov so naredili pop art in spravljali v zadrego lokalne jugoslovanske funkcionarje.

»Sedaj bi bil spet čas za kaj takega. A ne vidim nikjer nič,« pravi Janez. Hkrati je kritičen, da tudi sami niso dosegli nič. »Mašinerija melje. Takrat je bilo samoumevno, da si zunaj sistema. Zdaj gre vse po utečenih tirnicah. Vsaj na kulturnem področju je morda celo slabše, kot je bilo. Prireditve so na nižji ravni. Vsepovsod le materializem.«

Misel, da bi se kakovost njunega ustvarjanja merila po tržnih zakonitostih, ju žali in ponižuje. »Mi smo potem živi dokaz nekakovostnega,« jezno odkima Uršula. »S svojim delom na trgu ne bi nikoli preživeli.« Oba sta bila od nekdaj prepričana, da se bosta morala preživljati s čim drugim, če bosta hotela ustvarjati, kot želita. »V kulturi in umetnosti je ogromno zelo kakovostnega, a od tega ni mogoče živeti. Ustvarjalce, ki so se namenili preživeti s svojim delom, je treba podpreti. Mi, dokler imamo službe, tega ne potrebujemo. A smo za to morali marsikaj žrtvovati,« pravi Uršula. Ker je učiteljica, jo skrbi predvsem prihodnost mladih, ki tam ne vidijo nič. »Naprednih idej ne najdem. Današnja ‘napredna mladina’ ima v glavi predvsem besedno zvezo ‘znajdi se’.«

Pesem je najlepša

Temačnost zaprtih dolin in ozkih glav, materialistično hlastanje, ki žre človečnost. A na drugi strani subverziven humor, ironija in neupogljivost. Težke rime, iskren glas in vesele melodije. Ko so na nastopih poezijo, uglasbeno in brano, slišali tujci, so odhajali presunjeni in navdušeni. Tudi vseh, ki v poeziji Janeza Ramoveša ter v glasbi Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape prepoznajo svoje, slovenske zgodbe, njihovi nastopi ne pustijo hladnih. Očara, pretrese in pritegne univerzalnost iskrenega izraza, ki samozavestno in samoumevno združuje modernost s koreninami in z inteligentno kritiko tradicionalne sodobnosti.

»Jaz samo poročam o zgodbah iz sveta, ki živi,« skomigne z rameni Janez. »To sem. Vsak, ki je dovolj odprt, se lahko v tem znajde in najde. Kdorkoli, kjerkoli. Gre za drobnarije ... to je, kar mora biti poezija.«

Jezik se spreminja in v tem ne vidi nič usodnega ali tragičnega. Sam ga uporablja za zapis prostora znotraj sedanjega časa. Govorica, v katero je bil rojen in je njegova, ni bila ustvarjena za poezijo, a si jemlje pravico, da iz nje naredi tudi to. Ko zmanjka besed, uporabi opise. »Včasih predmeti ne vejo, kako bi se imenovali. A moj izraz je preveč zbit, da bi pisal kaj drugega. Sem pač samo to. Če je kratko, pa je prav, da je dobro in lepo oblikovano. Pesem je bolj fajn kot kratka proza. Lepša je.«

Poezija Janeza Ramoveša in glasba Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape sta prav posebej lepi. Ko ju prebereš ali slišiš prvič, je skrajni čas, da ju še drugič in tretjič.

Skuz okn strejlam kurente
Pesmi iz nove pesniške zbirke Janeza Ramoveša

Kdu jih je parjav?
Kdu je cahn dav?
Kdu jih je izdav?
Ti si jih izdav!
Sa ga hitar obsodil,
pol sa ga ubil.
Ti si jih izdav!
Pa jih ni un izdav.

-

Sa paršl kdaj pa kdaj,
sa potarkal na skrivaj,
radi sta odparl,
sta se radi zgovarjal.
Pol pa šl sta z nem.
Pol pa šl sta h nem.
Ke sta zanosil,
sa jih pa ubil.

Pesniška zbirka:
Janez Ramoveš: Skuz okn strejlam kurente
Založba:     Cankarjeva založba
Cena:     22,95 evra

Koncert:
Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape
Kje:     pred Domom kulture Velenje, Titov trg 4, Velenje
Kdaj:     10. avgusta 2012 ob 21. uri