Šokantna agresivnost naftnih družb

Prej so z enim sodom nafte načrpali sto novih, zdaj samo še deset

Vse, kar je omogočilo rast števila prebivalcev na planetu in gospodarsko rast v zadnjih letih, temelji na nafti, pravi kanadski fotograf Edward Burtynsky, ki od leta 1995 potuje po svetu in fotografira pridobivanje nafte in okoljsko škodo, ki jo povzročajo naftna podjetja. Pravi, da je bilo sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je rodil, na zemlji 2,4 milijarde ljudi, danes jih je več kot sedem milijard.

Od takrat do danes se ni zgodila nikakršna zelena revolucija, kot so prepričani mnogi, ampak naftna revolucija, ki je z mehanizacijo kmetijstva in uporabo umetnih gnojil omogočila takšno rast števila prebivalcev. Cena za to je veliko uničenje okolja, je povedal v pogovoru za Die Zeit in za spletni časopis Art Practical. Pravi, da se bliža čas, ko ne bo več mogoče povečevati proizvodnje nafte, saj za naftne družbe črpanje postaja vse dražje in vse bolj tvegano. Zlasti tvegani so načrti za črpanje nafte na Anarktiki.

Konec 19. stoletja je bilo možno z energijo enega soda nafte načrpati 100 sodov nove nafte, danes je to razmerje samo še ena proti deset. Človeštvo nafto porablja vedno hitreje; kar je narava ustvarila pred 400 do 500 milijoni let, ko je nastala prva nafta, pospešeno izginja, ugotavlja Edward Burtynsky. Črpanje nafte zato postaja vse bolj podobo igranju namiznega tenisa na vlaku, kjer gre za podajanje žogice naprej in nazaj, vlak pa ves čas vozi naprej.

Naftne družbe čedalje bolj agresivno zanikajo škodo, ki jo povzročajo s črpanjem nafte. Naftna industrija uporablja taktiko tobačne industrije, ki je še 40 let po odkritju, da cigarete povzročajo raka, trdila, da to ni res. Naftna industrija prav tako zanika dejstvo, da se bližamo času ('peak oil'), ko količine načrpane nafte ne bo več mogoče povečevati. Ko se bo ponudba zmanjšala, povpraševanje pa bo raslo, se cena za sod nafte kaj hitro lahko poveča tudi na 200 in več dolarjev. Takrat bodo alterntivna goriva postala bolj zanimiva in najbrž bomo začeli bolj trajnostno ravnati z viri. Hkrati si bo manj ljudi lahko privoščilo vožnjo z avtom ali letalske polete, nafta bo na voljo samo še za bogate. Ljudje v tretjem svetu utegnejo ostati povsem brez nafte, kar lahko povzroči velike socialne nemire.

Kitajci kupujejo naftna polja in nahajališča virov povsod, kjer so na prodaj, odkar vedo, da nimajo veliko lastnih virov. Zaradi tekme za surovine in nafto Burtynsky napoveduje nove napetosti na globalni ravni. Zahod to lahko prepreči tako, da zmanjša svojo odvisnost od nafte. Porabo bi bilo mogoče z bolj varčno rabo in boljšo izrabo alternativnih virov energije zmanjšati za 30 odstotkov. Za to še ni pravih spodbud. Velike spremembe so se do zdaj vselej zgodile na podlagi ukrepanja vlade, ki je poskrbela za polaganje telefonskih kablov, gradnjo elektrarn, avtocest. »Če hočemo spremeniti porabo nafte in res hočemo uvesti trajnostne alternativne vire energije, potrebujemo vlado. Ona je tista, ki mora zagotoviti razmere. Poskrbeti mora, da bo nafta enakovredna alternativnim virom, uvesti mora davke za izpuste ogljikovega dioksida. Vključiti je treba vse,« predlaga Edward Burtynsky.

Prepričan je, da nikoli ne bo pozabil, kar je videl v Bangladešu, kjer ljudje za dolar na dan razstavljajo tankerje. Števini zaradi strupov v nekaj letih oslepijo, saj nimajo nikakršne zaščite za oči, nihče ne dočaka več kot 40 let starosti. Dokler tega ni videl, si ni predstavljal, da danes ljudje delajo kot v časih sredi industrijske revolucije, ki jih je Charles Dickens opisal v romanu Težki časi. Ti ljudje so koleteralna škoda zahodne naftne industrije. Nafto medtem uporabljamo za transport, je surovina za izdelavo plastike, brez katere si ne predstavljamo življenja. Tudi za pridelavo hrane jo uporabljamo, saj iz nje izdelujejo umetna gnojila. Je surovina za asfalt, ki ga polagamo na avtoceste.

Burtynsky ugotavlja, da ni odvisno od političnega sistema, kako ljudje skrbijo za okolje. »Pojdite na Kitajsko, če hočete videti res izrabljne predele: okoljska škoda je tam nepredstavljiva. Pred kratkim sem se s svojimi sodelavci z avtomobilom peljal iz Šanghaja po Kitajski. V štirih urah nismo videli ptice, niti ene ptice,« pravi. In zakaj ljudje dopuščajo uničevanje narave? »Ljudje so dobri v razmišljanju na kratek rok, slabi pa so, ko je treba misliti za 20 ali 30 let vnaprej. Od naših politikov pričakujemo, da nam bodo zagotovili rast, če tega ne naredijo, jih vržemo s stolčkov. Barack Obama je hotel izvesti energetsko spremembo, a na koncu je obvisel nekje med republikansko stranko, finančnimi in naftnimi lobiji,« razlaga kanadski fotograf.