Meja, Kolpa in muzika

Pot po koncertnih prizoriščih nas je tokrat peljala v Belo krajino, kjer je v Vinici ves konec tedna potekal že peti festival Schengenfest. Tja smo se odpravili tretji, zadnji dan tega vsako leto večjega festivala, ko so bili napovedani najmočnejši izvajalci, nas pa je zanimalo predvsem, kako se bodo odrezali zvezdniki britanske indie scene Kaiser Chiefs, ki so pri nas tokrat nastopili prvič.

Festival je v vseh treh dneh privabil okoli 22.000 obiskovalcev. Že drugo leto je potekal na novi, večji lokaciji, le lučaj stran od Kolpa kampa, kjer se je vse skupaj tudi začelo. Travnik, na katerem je postavljeno prizorišče, sicer ni najbolj prijazen, saj brez naravne sence in z minimalnim dostopom do reke v peklensko vročih poletnih dneh ne ponuja ravno veliko možnosti za osvežitev.

Tudi zato ni čudno, da je to bolj festival zabave kot glasbe. Organizatorji se sicer trudijo z glasbenim programom, a čeprav se že od popoldanskih ur vrstijo nastopi domačih in tujih mainstream, pa tudi alter glasbenih imen, festival v resnici zaživi šele zvečer, ko se večina priklati s kopanja v bližnji Kolpi, ki se vije po schengenski meji.

No, glasbeno dogajanje tretjega festivalskega dne so v popoldanskih urah na takrat še praznem prizorišču uvedli slovaški rockerji Chiki liki tu-a in nadaljevali predstavniki srbske elektro rock scene sevdahBABY. Domači skupini Leeloojamais in ZircuS, ki sta prepričali s svojo odštekano odrsko prezenco, sta imeli že nekoliko boljši obisk. Za večino je bil vrhunec večera nastop starih znancev naših odrov, avstrijskih house swingerjev Parov Stelar. Poslušali smo lahko tudi domače rokerje Big Foot Mama, ki pa so se kljub novi plošči zatekli k preigravanju večinoma starejših, a preverjenih uspešnic.

Hitre menjave na odru so poskrbele, da se ni zamujalo in deset čez polnoč so na oder stopili še Britanci Kaiser Chiefs in pokazali, da so v živo veliko bolj prepričljivi kot na ploščah. Kljub temu da zasedba pri nas morda ni tako zelo širše prepoznavna, jim je uspelo ustvariti dobro vzdušje in dokazati, da so vajeni velikega odra. Postregli so s presekom svojega ustvarjanja, umanjkala pa ni niti uspešnica Ruby.

Nekoliko nemira je v nastop vnašal le pozornosti potreben pevec Ricky Wilson, ki je v dobri uri dolgem nastopu s plezanjem po stebru nad mešalno mizo, pa tudi na odru, med drugim demonstriral tudi svoje alpinistične sposobnosti, v bisu pa je poskrbel tudi za vožnjo na kolesu BMX. S svojim neutrudnim nastopom je najbolj navdušil bobnar Nick Hodges, ki je hkrati tudi back vokalist in pisec pesmi. A zdelo se je, da je leedska peterica kljub vsemu pričakovala več odziva od občinstva in da je nekoliko razočarana predčasno končala sicer soliden nastop.

Če je verjeti lokalnemu insajderju, naj bi bil festival naslednje leto še večji, na jaso ob Kolpi pa naj bi si želeli pripeljati celo Metallico.