Laetitia Sadier: Silencio

2012, Drag City

Solističnemu prvencu, ki ga je Sadierjeva objavila pred dvema letoma, so mnogi očitali preveliko podobnost z izdelki njenega nekdanjega benda Stereolab. Primerjav se ji ni uspelo otresti niti z zasedbo Monade, nič drugače pa ni z njeno novo solistično ploščo Silencio. Očitno je to pač izraz, ki Francozinji najbolj ustreza, navsezadnje je k sodelovanju ponovno povabila Tima Gana, s katerim sta postavila nove standarde za vpeljavo socialističnih in marksističnih idej v kontekst pop glasbe. Socio-politična angažiranost zaznamuje tudi ploščo Silencio, toda Sadierjeva ji tu da izrazito intimno podobo, sorodno le tisti, ki jo najdemo pri kakšnem Robertu Wyattu, a z veliko več francoskega šarma. Kritika kapitalizma verjetno še nikoli ni bila slišati privlačneje.