Sosedski kiparski vrh

V svetu umetnosti so kiparske razstave strah in trepet producentov. Grafike lahko pošlješ v kuverti, za večino kiparskih del pa je treba najeti kombi ali celo tovornjak. Večkrat gre za dela, ki jih je zahtevno ali drago razstaviti, posledica tega pa je, da kiparske razstave le redko zasledimo v programih galerij.

Kiparstvo je tudi za umetnika draga, včasih zelo naporna in zapletena dejavnost. Večji kipi le redko romajo v dnevne sobe, pisarne ali na vrtove premožnejših. Tu so še muzeji, a odkup opusa je v našem okolju navadno nepredstavljiv strošek in umetniku ostaneta dve možnosti: donacija ali smetišče. Včasih niti donacija ni sprejeta in tako smo Slovenci nedavno izgubili večino opusa Dube Sambolec, ki je svoja dela, ko jih niso mogli več skladiščiti v Ljubljani, podarila zagrebškemu Muzeju sodobne umetnosti. Ta ji je v zahvalo priredil veliko razstavo.

Medtem ko slovenska umetnica zaseda ugledni hrvaški muzej, 122 hrvaških umetnikov svoje kipe razstavlja v zagrebški Gliptoteki. Muzej hrvaškega kiparstva v prelepi nekdanji tovarni, ki je kot nalašč za velike razstave sodobne umetnosti, domuje že od leta 1950, že okrogla tri desetletja pa organizira tudi trienale hrvaškega kiparstva. Letošnja razstava je impozantna, saj je na 2700 m2 razstavnega prostora na ogled kar 160 kosov umetnikov različnih generacij. Nekateri kosi so čisto sveži, kuratorka Blaženka Perica jih je menda na razstavo pripeljala kar neposredno z razstave študentskih del na akademiji.

Za sodelovanje je treba, žal, dokazovati »Blut und Boden« z delom, izobrazbo ali rodom. Razstava tako ostaja nacionalna, a prav zato zanimiva. Značilno za čas, ko je omejitev z medijem ustvarjanja v likovni umetnosti presežena, ne razstavljajo le kiparji, ampak tudi Damir Sokić, Božena Končić Badurina, Vlasta Žanić, Kristina Lenard in Mirjana Vodopija.

Ker so predstavljeni tako številni avtorji, so na ogled tudi manj kakovostna dela, prav zato pa razstava ponuja realen vpogled v hrvaško kiparstvo. Izstopajo predvsem projekti Lare Badurine, Nevena Bilića in odličnega Tomislava Brajnovića. Ta je recikliral knjigi Tuđman, prva politička biografija in Ustav Republike Hrvatske in iz njiju izdelal bela ročno izdelana papirja. Paulina Jazvić je iz kitajskih plastičnih lutk sestavila kimajoči parlament, ki zelo jasno govori tisto, kar si povprečneži mislimo o politiki. Vpadljiv, kot navadno, je Kristijan Kožul, produkcijsko zahtevno pa čudovito delo Ines Krasić Fender Bender.

Na razstavi domujejo tudi spomeniške plastike, nanašajoče se na vojno, ki jo na Hrvaškem imenujejo domovinska. Kot v časih visokega modernizma je tudi arhitekturna forma spomenika z glavnega kninskega trga slavolok sodobnega videza. Kiparski del kninskega spomenika pa je z vzidanimi nabojnimi tulci, velikim križem in podatki o bitki ilustrativen in patetičen, kot da se hrvaško spomeniško kiparstvo ne bi nikdar srečalo z Đamonjevo Kozaro.

Veliko nagrado trienala je letos med 122 izbranimi avtorji prejel mladi asistent na zagrebški likovni akademiji Igor Ruf, ki mu je mogoče napovedati svetlo prihodnost. Nagrajeni Wunderschön poveže znani napev iz filma Kdor poje, zlo ne misli z elementom stare lesene zagrebške arhitekture. Spomenik proti antisemitizmu in rasizmu, s katerim je sodeloval na avstrijskem natečaju, pa naj bi z bršljanom sčasoma prekril spomenik politika Karla Luegerja.

Koncept trienala je povezan z realnostjo hrvaškega kiparstva danes, saj se ukvarja s slabimi možnostmi za produkcijo monumentalne skulpture. Naslov Idealnost koncepta – realnost izvedbe opozarja na upad javnih naročil, propad socialističnih strategij kontinuiranih odkupov in zaradi tega slab položaj ustvarjalcev. Postavitev velike razstave na trenutke izdaja, da tudi produkcijske razmere trienala niso bile idealne in da sta razstavo rešila predvsem angažma razstavljavcev in organizatorjev.

Kljub slabemu gospodarskemu položaju v umetnosti, ki še zdaleč ni značilen le za Hrvaško, temveč ga čutimo po vsej celini, je mogoče reči, da trienale kaže solidno raven hrvaškega kiparstva. Med predstavljenimi avtorji so tudi tisti iz mlajše generacije, ki si bo ob pomoči hrvaških kuratorjev morda izborila pot v mednarodni prostor. Množico prijavljenih avtorjev odlikujejo generacijska, medijska in konceptualna raznolikost. Letošnji trienale hrvaškega kiparstva tako potrjuje živost in angažiranost hrvaške kiparske scene, o kakršnih v slovenskem prostoru, žal, ni mogoče govoriti.

Kiparska razstava:
11. trienale hrvaškega kiparstva
Kdo: 122 hrvaških kiparjev
Kje: Gliptoteka HAZU, Zagreb
Kdaj: do 27. avgusta 2012 (od 10.00 do 18.00, za konec tedna do 16.00)