Žibrat in Začimbice

Število medalj na letošnjih olimpijskih igrah se je prejšnjo nedeljo s Primožem Kozmusom ustavilo pri številki štiri, a London nam je kljub temu ponudil še eno zabavno nedeljo, tokrat žal brez dvojca Andrej Stare-Peter Kavčič.

Ta sta nas zabavala tudi v dneh po Kozmusovi zmagi, sploh z izmenjavami besed, kot je bila tista, ko je Stare neko tekmovalko, ki se je uvrstila na drugo mesto, nekoliko okaral, češ da se drži kot kakšen »nemški ... ovčar«, nato pa nam je Kavčič vzel z jezika: »Sem že mislil, da boš rekel, kot kakšen nemški oficir.«

Po nekaj presenetljivo dobrih rezultatih v zaključnih dneh olimpijade, enega je prispevala tudi Franka Anić, ki je na zaključni prireditvi nosila slovensko zastavo, je bil v nedeljo zvečer, po boksu, čas, da se poslovimo od letošnje olimpijske veselice. Seveda z veselico. Angleži so več mesecev obljubljali izjemen seznam nastopajočih in seveda niso razočarali. Razočarala nas je zgolj izbira komentatorja. Čeprav smo ob tovrstnih priložnostih navajeni spremljave Mihe Žibrata, si skoraj ne upamo pomisliti, kako zabavno bi lahko bilo, če bi nam zaključno prireditev komentirala Beavis in Butt-Head, pardon, Stare in Kavčič.

A smo se sprijaznili z Žibratom, ki nas je že hitro presenetil s podatkom, da je skladba Parklife skupine Blur himna londonskih raznoterosti. Hecno, nam se je ves čas zdelo, da gre za skladbo o brezposelnosti in pitanju golobov.

Prireditev se je seveda zavlekla, ko so na prizorišče spustili športnike, pa podelili kolajne za maraton. Malce nas je dvignil šele nastop Georgea Michaela in njegove tovornjakarske brade, potem pa smo zapadli v godrnjavo razpoloženje, ko Žibrat ni poznal imen vseh britanskih modelov, ki so se sprehodili po pisti, ko se Russllu Brandu ni izšlo odpiranje ust na playback in ko je Žibrat Jessie J vztrajno imenoval Jessie Dži. Kot da bi se angleščine učil pri Janezu Janši.

A takoj smo mu odpustili, ko so se na stadion pripeljale Spice Girls ali, kot jih je poimenoval Žibrat, Začimbice. Te so nas pet minut pred polnočjo potolažile, da se je splačalo počakati in da tudi slabih 20 let po njihovem prvem singlu še vedno znajo skakati v petkah in pojejo približno enako povprečno kot takrat, ko so za zadnjico grabile princa Charlesa.

Po komadu Wonderwall, tokrat z le enim Oasisovim bratom Gallagher, smo se spet namrgodili. Pa ne zaradi izjemnega nastopa Erica Idla, ampak zaradi njegovih kotalkajočih se nun, ki so pokazale svoje spodnjice. Tako kot smo ob otvoritveni slovesnosti zavidajoče ugotavljali, kako si britanski umetniki na proslavah lahko privoščijo kritiko vlade, smo zdaj z zavidanjem ugotavljali, da si lahko privoščijo tudi šalo ali dve na račun cerkve.

Se bomo pač raje oklepali famoznega podatka, da smo bili šesti po številu kolajn na milijon prebivalcev, na ostalo statistiko in ugotovitve pa bomo raje poskusili pozabiti.