Žlahtni nastopač

Je „šovman“, a izvrstno se znajde tudi v bolj emotivni preobleki.V torek se je v rimski areni na jugu Istre obetal spektakel epskih razsežnosti, v katerem naj bi nastopil britanski vitez. Na sporedu ni bila repriza kakšnih gladiatorskih iger, pač pa koncert enega najpriljubljenejših glasbenikov zadnjega pol stoletja, ki je prodal več kot sto milijonov plošč, osvojil praktično vsa največja glasbena priznanja in si za svoj glasbeni prispevek prislužil še viteški naslov.

Kako zelo plodno in razgibano ustvarjalno pot ima za seboj legendarni britanski pevec Tom Jones, zgovorno potrjuje že pregled njegove glasbene kariere, o kateri je bilo verjetno zapisanega še več kot o dve tisočletji stari puljski areni.

„Ne vem, ali sem že kdaj pel v kakšnem tako starem prostoru,“ je na odru uvodoma pripomnil Jones, očaran nad veličastnim koncertnim prizoriščem, potem pa se je začel šaljivo spraševati še o svojih letih. Čeprav je pred kratkim praznoval 72. rojstni dan, mu ne bi mogli pripisati tako častitljive starosti. Na odru je bil namreč energičen kot v mlajših letih, ko so se ob njem šibila kolena žensk po vsem svetu. Prav nič pa ni bil prikrajšan niti tisti del občinstva, ki bolj kot na Jonesov večni seksapil stavi na njegove izjemne pevske sposobnosti in glas, za katerega se zdi, da je z leti postal še mogočnejši. Ni naključje, da velja za pevca, ki je s svojimi koncertnimi šovi, v katerih se sprehaja med najrazličnejšimi žanri in po najrazličnejših glasbenih obdobjih, sposoben nagovoriti generacijsko, statusno in seveda tudi glasbeno pisano občinstvo.

Na svoji dosedanji glasbeni poti se je sprehajal po soulu, r’n’b-ju, popu, plesni glasbi in praktično po vsem, kar bi umestili nekam vmes. Najbolj pa mu ustreza vloga velikega zabavljača, zaradi katere je še do pred kratkim vsaj en teden v letu preživel na lasvegaških odrih. V takšni podobi je zasijal tudi v torek, ko je v prepoznavnem „over the top“ slogu združil skladbe iz zgodnejšega in tudi zrelejšega obdobja. Občinstvo v polni areni se je najbolj evforično odzivalo na zimzelene uspešnice, kot so It’s Not Unusual, What’s New Pussycat, Delilah, If I Only Knew in Sex Bomb, pa na priredbo Princeeve skladbe Kiss in številne druge. Moč (in tudi hvalisavost) teh skladb pač najbolj ustreza Jonesovi podobi „šovmana“.

Jones je hkrati dokazal, da se izvrstno znajde tudi v bolj emotivni preobleki. Presežek torkovega koncerta je bila namreč izjemna, zanj vokalno nenavadno zadržana interpretacija skladbe Tower of Song Leonarda Cohena, ki je našla prostor tudi na njegovi letošnji plošči Spirit in the Room, s katero se je poklonil svojim najljubšim avtorjem.

Slišali smo dovolj, da se nam ga je zahotelo enkrat v prihodnosti morda slišati tudi na koncertu, na katerem bi bolj kot glas napenjal svojo „dušo“. Drži pa, da bi bilo njegovo standardno občinstvo, ki koncerte obiskuje prav zaradi njegovega žlahtnega nastopaštva, v tem primeru verjetno prikrajšano.