Nina Kraviz: Nina Kraviz

+ + + + +

Pompozne napovedi tipa ’eden najbolj pričakovanih elektronskih albumov leta 2012’ je navadno treba jemati previdno, sploh ko gre za glasbo v kontekstu klubske elektronike. Še bolj takrat, ko gre – kot pri Nini Kraviz – za albume ustvarjalcev z zvezdniškim potencialom.

Priljubljenost pač pogosto terja davek v obliki prilagajanja pričakovanjem klubske publike. Moskovske didžejke, producentke in pevke resda še ne moremo postaviti v druščino največjih klubskih zvezdnikov, toda Kravizeva je nedvomno na dobri poti, da se jim kmalu pridruži.

Svojo prvo dvanajstinčnico je objavila pred tremi leti, sledili so didžejevski nastopi po svetovnih klubskih središčih – letos denimo tudi na barcelonskem festivalu Sonar. Tja so jo najprej povabili predstavniki Red Bullove glasbene akademije na svoj oder, toda Rusinja je organizatorje tako očarala, da so jo postavili še na osrednje prizorišče. Izkušenj z didžejanjem ji ne manjka. Ljubezen do house glasbe jo je iz rodnega Irkutska pripeljala v Moskvo, kjer se je uveljavila kot ena najdejavnejših didžejk, njeni atmosferični seti pa so ji pozneje odprli tudi vrata v Evropo in New York. Tam jo je pod streho sprejela cenjena založba Underground Quality, še pred tem pa so ji skladbe objavili pri britanski, za plesno elektronsko glasbo specializirani založbi Rekids, pri kateri je letos izdala tudi dolgometražni prvenec, naslovljen z njenim imenom.

Kravizeva z njim ostaja v deep housu ali še raje nekje na njegovih obronkih, kjer se subtilni, pulzirajoči house ritmi prelivajo v odtenke in izpeljanke raznoterih elektronskih muzik. Zanese jo v nove klubske pogruntavščine, kot je footwork, z vokali se loti popoidne elektronike, njen izvrstni občutek za ustvarjanje poznonočne atmosfere pa v najlepši podobi zaživi v skladbah z urbano-ambientalnim predznakom. Tega zaznamuje občutek izolacije, osame (njena izkušnja didžejanja), hkrati pa navdih najde v izkušnji (starošolskega) rejva. Skladbe so slišati kot odmev plesnega hedonizma, ki ostane in počasi zamira v ušesih še dolgo po odhodu iz kluba. Minimalistična analogna sintetična zvočna podoba ves čas referira pionirsko elektronsko dogajanje iz Chicaga in Detroita, kljub temu pa plošča ponudi močno pomlajeno, na trenutke celo trendovsko glasbeno avanturo. Kravizeva, čeprav ustvarjalka, ki je šele na začetku producentske kariere, pokaže izjemen občutek za ustvarjanje bogate atmosfere z najmanjšimi sredstvi, česar so sposobni le največji mojstri elektronskega minimalizma, hkrati pa ve, kako svojo glasbo skozi pop senzibilnost približati tudi širšemu občinstvu. Njen prvenec zato povsem upraviči visoka pričakovanja, mirno pa ga lahko umestimo tudi med najlepše elektronske albume zadnjih let.