Marko Jaklič: "Vlada težko prepriča javnost, naj varčuje, če se nič ne zgodi s kvazi elito, za katero se sumi, da je ukradla ali v tujino prenesla ogromno denarja."

»Propadu podjetij ne sledi samo izguba delovnih mest, temveč tudi alkoholizem, razpad družin … Ni torej vseeno, če podjetja propadajo. Revščina je najdražja stvar.«

Dr. Marko Jaklič je redni profesor za področje poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje s številnimi podjetji pri strateškem razvoju in organizaciji. Ekonomist, ki ve, kaj je treba storiti, da bi slovensko gospodarstvo krizo preživelo, in kako bi v neizprosni globalni tekmi postalo konkurenčnejše.

Slovenija tone. Boniteta nam pada, nihče nam ni več pripravljen posojati denarja, brezposelnost krotimo s triki pri evidentiranju, podjetja propadajo, standard prebivalstva se znižuje. Kako izstopiti iz tega začaranega kroga?

Eden naših notranjih problemov je izjemna nesposobnost pri uravnavanju družbe. Pa ne le po letu 2008, temveč že desetletja prej. Sprejeli smo različne dokumente, dosegli smo pridružitev EU in evru, družbe pa nismo znali primerno strateško voditi in jo vsebinsko pravočasno spremeniti. Posebej problematično je zadnje obdobje. Leta 2007 imela Slovenija 22-odstotni javni dolg in bolj ali manj izravnan proračun. Mnogi se sprašujejo, kako smo lahko v dveh letih vse zavozili. Uporabna je primerjava s plevelom. Greš na počitnice, in ko se vrneš, je vrt zaraščen. Plevel je tlel nekje spodaj, potem pa ob za njega ustreznih vremenskih razmerah na hitro udaril ven. Mogoče nas bo šok krize končno zbudil. Leta 2007 makroekonomski kazalci niso bili problematični. Je pa že začela nastajati skrita bomba v bankah zaradi posojil. Obveznosti bank do virov financiranja so se samo v enem letu povečale za 24 odstotkov. Po vstopu v EU in predvsem s prevzemom evra so bankirji vire pridobivali pod zelo ugodnimi pogoji. Gospodarstvenike so skoraj prosili, naj vzamejo kredite. Pa tudi gospodarstvo je bilo v stanju evforije, nihče ni mislil, da se lahko zalomi. Slovenska zgodba ni dosti drugačna od zgodb drugih evropskih držav na obrobju, vezana je predvsem na gradbeništvo, nepremičnine in tudi borzne balone. Le da smo pri nas imeli še priložnost privatizacije preostalih, zlasti velikih podjetij. Pa tudi država se je obnašala tako vsemogočno, da so mnogi menedžerji iskali možnost lastnega preživetja v privatizaciji podjetij, ki so jih vodili. Zaradi vsega tega se je s sunkom globalne finančne krize hišica iz kart začela podirati.

Se vam ne zdi krivično, da smo izpostavljeni kot naslednji evropski bolnik, ki ga bo treba reševati? Naš javni dolg je pod povprečjem EU, vlada je sprejela varčevalne ukrepe, da zmanjša proračunski primanjkljaj, NLB je bila nedavno dokapitalizirana. Ni logike. Gre za špekulacijo finančnih trgov?

Gre za več dejavnikov. Pribitek na dolgoročne obveznice naše države je že približno leto dni med petimi in sedmimi odstotki. Glede tega smo podobni Italiji in Španiji. Torej so nas finančni trgi že uvrstili ob bok najbolj problematičnih evropskih držav na obrobju. Težava je tudi globina trga z našimi obveznicami, ki je majhna, kar pomeni, da je tudi likvidnost majhna, tako da vsaka prodaja ali nakup vplivata na ceno. Delno pa gre tudi za špekulativnost. Finančni trgi ocenjujejo, da nismo več sami sposobni reševati sicer po mojem rešljivih problemov. Dejstvo, da se Slovenija v zadnjem času tudi pod takšnimi pogoji ne more več zadolžiti, torej ne zbuja začudenja. Kako državo spraviti v položaj normalnega zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih? Vlada je napovedala, da bodo trgi potem, ko bodo sprejeti varčevalni ukrepi, na nas gledali drugače. A se to ni zgodilo. Finančni trgi in bonitetne hiše že eno leto ne spremljajo primarno le proračunskega primanjkljaja in javnega dolga, temveč tudi stanje v izvozu in uvozu blaga in storitev ter gospodarsko rast. V Sloveniji je problematična predvsem slednja. Če se gospodarsko krčiš, če umiraš, je jasno, da dolga ne boš mogel poplačati. Te vidike smo preveč zanemarili. Seveda je težko varčevati in hkrati zagotavljati rast. S tem nimamo težav samo mi. Eden glavnih razlogov, da nas finančni trgi uvrščajo med najbolj problematične, čeprav si tega po ekonomskih kazalcih morda ne zaslužimo, je nesposobnost politične in ostale »elite«, da bi jasno začrtala kratkoročne in dolgoročne vidike razvoja Slovenije.

Padec bonitetne ocene je predvsem posledica težav v bančnem sektorju ...

Bančni sektor je zavozil. Problematičnih terjatev do nepremičninskega sektorja je za 3,5 milijarde, do finančnih holdingov, ki so s krediti financirali tajkunsko privatizacijo, pa še za okoli dve milijardi. Ob še drugih problematičnih naložbah je problematičnih za šest do sedem milijard kreditov. Vendar ne gre pozabiti, da je bančni sistem že odpisal za približno tri milijarde slabih terjatev, se pravi, da je toliko že šlo v breme kapitala bank, zato ni prav govoriti o sedmih milijardah, ker s tem sprožamo nepotrebno paniko. Dejansko je kritičnih še za približno tri milijarde kreditov.

Lahko to luknjo pokrijemo sami ali bomo potrebovali zunanjo pomoč?

Možnosti za rešitev bančnega sistema je več. Ena od teh je slaba banka. Ideja o slabi banki se je pojavila že takoj po nastopu krize in morda smo takrat nekoliko podcenjevali obseg slabih kreditov. Vendar sam še vedno trdim, da slaba banka ni najboljša rešitev. Najprej gre tu za moralno vprašanje. Ali je prav, da banke na davkoplačevalce prenesejo probleme, ki so jih ustvarile? Druga težava je, kolikšen delež slabih terjatev bi se prenesel na slabo banko in po kakšni ceni bi se odkupile. Seveda je obveznice slabe banke treba financirati, kar pomeni, da se s slabo banko povečuje dolg države. Druga možnost je zaprositi za pomoč evropskega reševalnega mehanizma ESM. Težava je, da ta mehanizem še ni začel delovati in po mojem vsaj do novega leta tudi še ne bo. Vprašanje je, ali lahko čakamo tako dolgo. Kajti že od druge polovice lanskega leta se naša država zadolžuje le še prek kratkoročnih virov, do dolgoročnih mednarodnih virov pa nima dostopa. Poleg tega je zelo verjetno, da bi ESM pomoč pogojeval z odpuščanjem v javnem sektorju, znižanjem pokojnin in tako naprej. Res je sicer, da Španiji pomoči ni pogojeval, pa čeprav pri varčevanju ni naredila dosti več kot mi, morda celo manj. Toda dvomim, da bodo Nemci to kar mirno gledali. Že zdaj menijo, da skoraj lastnoročno živijo jug. Slovenski problem je sicer bistveno manjši od španskega, ni pa zanemarljiv. Po mojem bi si s prošnjo za pomoč naredili slabo uslugo, res pa je, da nas vse, kar sedaj delamo, vodi prav k temu koraku. Če res nismo sami in v sodelovanju z zasebnimi investitorji sposobni najti treh milijard za rešitev bančnega sistema, možnosti za to po mojem obstajajo, je boljše, da za pomoč zaprosimo takoj. Z odlašanjem tvegamo, da nam boniteta še bolj pade, zaradi česar se ne bomo več mogli financirati niti s kratkoročnimi instrumenti.

Ko nimaš kaj jesti in piti, ko si pred tem, da umreš, ti ne preostane drugega, kot da nekaj svojega premoženja prodaš.

Slaba banka in zunanja pomoč sta slabi opciji. Ali obstaja dobra?

Dosedanji pristop počasnega odpisovanja slabih terjatev ob dokapitalizacijah države oz. paradržavnih institucij je sicer v teoriji še vedno možen, a slab, ker banke vsaj do leta 2014 ne bi spremenile svojega obnašanja. Pri tem ne mislim na domnevno premajhno posojanje podjetjem. V Sloveniji nimamo kreditnega krča, ampak kapitalski krč, saj so podjetja prezadolžena. Nadaljnje posojanje prezadolženim ni rešitev. Naša podjetja so preveč navajena čakati na pomoč države ali bank, premalo pa naredijo, da bi se sama finančno in vsebinsko prestrukturirala. V praksi pristop počasnega odpisovanja in postopnih dokapitalizacij bank ne deluje več tudi zato, ker finančni trgi pričakujejo drugačen odgovor. Neaktivnosti si ne moremo več privoščiti.

Mislite, da banke prepočasi odpisujejo slabe terjatve?

Z vidika ustreznosti njihove kapitalske strukture in njenega dosedanjega načina reševanja ne. Z vidika ustvarjanja možnosti za ponovni zagon gospodarstva pa gotovo. Stanovanjski trg bo sicer potreboval še precej časa, da se bodo »počistila« neprodana in nedokončana stanovanja in poslovni prostori. Ne moremo torej pričakovati, da bi na tem področju v kratkem lahko dosegli normalen obseg gradbene dejavnosti, ki bi prispeval k rasti BDP-ja. Gotovo pa bi morale biti banke aktivnejše pri prodaji praznih stanovanjskih in poslovnih zmogljivosti, saj bi lahko nazaj dobile kar nekaj denarja in si tako izboljšale kapitalsko strukturo. Še bolj problematično pa je, da se banke ne ukvarjajo s sanacijo prezadolženega gospodarstva. Negativna lastnost našega bančništva je, da ne zna delati s podjetji, da se premalo poglablja v vsebino podjetniških projektov. V letih pred krizo so kredite dajali na podlagi zvez in poznanstev, podobno, kot se je to počelo v socializmu. Kot študent sem šel v 80. letih na prakso v nemško banko. Moj mentor, starejši bankir, mi je rekel: bankir ne sedi v pisarni, ampak je na terenu pri svojih komitentih. Če podjetniku posodiš milijon, moraš nenehno spremljati, kaj se z denarjem dogaja. Pri nas pa so banke denimo projekt Intereurope v Moskvi kreditirale z več kot sto milijoni, ne da bi projekt razumele in na terenu spremljale, kaj se dogaja.

V redu, ampak kaj je rešitev za slovenski bančni sistem?

Po mojem bi se za začetek morali zgledovati po avstrijski rešitvi. Avstrijske banke so bile močno izpostavljene do Vzhodne Evrope, pa nič več ne slišimo o hudih težavah. Šle so v tožbe proti nadzornikom, bankirjem, tudi podjetjem, iskale so osebno odgovornost za nastale težave. Hypo banka denimo tudi v Sloveniji toži tri bankirje. Tako so v sistemu že dobili nazaj 1,7 milijarde evrov, kar seveda ni znesek, ki bi rešil probleme, a to niti ni glavni namen tožb. Pomembnejše je sporočilo domači in tuji javnosti, da kriminalcev ne bodo tolerirali. S tem vračajo zaupanje v svoj bančni in gospodarski sistem. Žal sposobnosti, da bi obračunali z domačo kriminalno elito, naš politični in pravosodni sistem še ni pokazal. Ko je ena od bank tožilstvu prijavila projekt, ki ga je v tujini vodilo slovensko podjetje, je prišel neformalen odgovor, da v to raje ne bi drezali. Da ne govorim o milijardah, ki so po letu 2005 na nezakonite načine izginjale prek raznih »balkanskih« poslov slovenskih podjetij. Vlada težko prepriča javnost, naj varčuje, če se nič ne zgodi s kvazi elito, za katero se sumi, da je ukradla ali v tujino prenesla ogromno denarja.

Banke pričakujejo čim enostavnejšo pot iz problemov, ki so jih pomagale ustvariti. Tega jim ne bi smeli dopustiti.

Mislite, da bo vladi za dokapitalizacijo državnih bank uspelo dobiti zasebne investitorje?

Še vedno jih je možno dobiti, vprašanje pa, za kakšno ceno. V primeru NLB so se pogajali s KBC in EBRD. EBRD je nastopila kot tipičen finančni mrhovinar, saj je vstop v lastništvo NLB pogojevala s tem, da se najprej na slabo banko prenesejo vse slabe terjatve. Medtem ko bi za KBC naši pogajalci morali vedeti, da ima težave in da se namerava najkasneje prihodnje leto umakniti iz NLB. Na to banko torej ni mogoče računati kot na strateško lastnico. Tako ta kot prejšnja vladna ekipa sta se s temi institucijami pogajali zelo neprofesionalno. Predvsem bi bilo treba iskati druge zasebne finančne investitorje.

Je banke res smiselno prodajati pod ceno?

Kaj pa je alternativa? Ko nimaš kaj jesti in piti, ko si pred tem, da umreš, ti ne preostane drugega, kot da nekaj svojega premoženja prodaš. Dober gospodar proda tudi tedaj, ko sam ni sposoben skrbeti za svoje premoženje. Še posebej je to pomembno pri bankah. Nemci in Francozi so močnejši in imajo opcije, naša edina opcija pa je, če ne gremo v privatizacijo, zunanja pomoč. Vendar bo tudi ta pogojevana s sodelovanjem zasebnega sektorja. Privatizacija torej v vsakem primeru bo.

Zakaj se država ne bi raje dodatno zadolžila, kot da gre v razprodajo?

Tudi to je ena od možnosti. Ne nazadnje ima država v bankah na rezervi še približno tri milijarde depozitov. Finančni trgi od nas pričakujejo, da jasno povemo, kako nameravamo reševati bančni sektor. Padec bonitete je tudi posledica te nejasnosti. Najboljše bi bilo, da bi šla država v dokapitalizacijo NLB skupaj z zasebnim investitorjem. Ironija je, da evropski jug nima denarja, evropski sever, predvsem Nemčija, pa se v njem koplje.

Nemčija bo zaradi svoje sebičnosti pokopala projekt EU.

Ne gre samo za sebičnost. Gre tudi za kratkovidnost. Nemčija je ključna za obstoj evra. Tisti, ki pravijo, da je gospodarski uspeh Nemčije posledica pravočasnih reform, predvsem reforme trga dela, ki jih je nemška vlada izvedla pred desetletjem in naj bi jih sedaj izvedle še druge države, se v veliki meri motijo. Te reforme niso prinesle glavnih temeljev sedanji visoki konkurenčnosti nemškega gospodarstva. Nemški trg dela je denimo zelo dualen. Imajo stalno zaposlene, ki jih je še vedno razmeroma težko odpuščati, hkrati pa veliko začasno zaposlenih. Materialna razslojenost med ljudmi se tudi v Nemčiji povečuje. Glavni motor nemškega uspeha je, da ima zgodovinsko pogojeno industrijsko moč v izdelkih, kot so avtomobili in naprave, po katerih je v tem času izjemno veliko povpraševanje na Kitajskem in nekaterih drugih razvijajočih se državah. Nemci imajo rekorden trgovinski presežek, pri čemer ga kar dve tretjini ustvarijo v Evropi. Torej so še vedno odvisni predvsem od stanja v evropskem gospodarskem prostoru. Tudi kitajsko gospodarstvo je bolj krhko, kot je videti na površju. Pridružujem se analitikom, ki pravijo, da bo Kitajska v to krizo vstopila zadnja in iz nje tudi zadnja izstopila.

Slovenija s sedanjo industrijsko politiko ne bo nikoli prišla s 37 tisoč na sto tisoč evrov dodane vrednosti, ki jo potrebujemo, če želimo normalno živeti.

Raziskava inštituta The Conference Board kaže, da so države EU, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, začele pridobivati konkurenčnost zato, ker so se jim v zadnjem letu opazno znižali stroški dela, kar je povezano z znižanjem plač. Je Nemčija začela izgubljati bitko za konkurenčnost?

Nemška konkurenčnost vsaj kratkoročno ni ogrožena. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo dolgoročno. Vemo, da smo na začetku tretje industrijske revolucije, ki je digitalna. Ključno bo prilagajanje novim izzivom. Nemci so tudi tu strateško zelo dejavni. Vprašanje je, ali bodo dovolj podjetni. Še pred nekaj leti so Nemce odpisovali, češ da se prepočasi digitalizirajo. Američani so se hvalili, da so se pravočasno usmerili v informacijsko-komunikacijske tehnologije, biotehnologijo in tako naprej, Nemci pa so ostali pri avtomobilih in strojih. Vsaj začasno se je izkazalo, da je bila ta ocena napačna. Nemci imajo precej manj težav s produktivnim zaposlovanjem svojega prebivalstva kot Američani. S svojo tradicionalno in v izvoz usmerjeno zgodbo so se zelo hitro izvlekli iz krize, predvsem zato, ker imajo nove kupce v Kitajcih. Vprašanje je seveda, kaj bi pomenil morebiten zlom evroobmočja. Če se Nemci naveličajo evra in se vrnejo k marki, bodo imeli velike težave s konkurenčnostjo, predvsem pa s tem, kje ustvarjati trgovinski presežek. Vrnitev k nacionalnim valutam ne bi bila lahka, mogoče je celo, da bi se zadeva reševala z vojsko na mejah. Skrb zbuja to, da Evropa nima voditeljev, ki bi znali povedati, kako bodo rešili krizo. Vse bližje smo stanju, ko podgane na potapljajoči se ladji začenjajo žreti druga drugo. Če res pride do tega, se bomo znašli v situaciji, v kakršni je bila Evropa pred drugo svetovno vojno.

Nemci imajo še vedno ogromno industrije. Kaj pa mi, kaj sploh še sami proizvajamo?

Po deležu industrije smo s približno 20 odstotki zelo blizu Nemcem. V večini ostalih evropskih držav, od Irske do Grčije, je ta delež samo desetodstoten. Naša težava torej ni premalo ali preveč industrije, pač pa razmeroma nizka dodana vrednost. Včasih sem bil prepričan, da se nam s Slovaki ni treba primerjati, ker da smo na višji razvojni stopnji. Žal so te primerjave vse bolj smiselne. Primerjava izvoznih trendov med Slovenijo in vzhodnoevropskimi državami, kot so Slovaška, Madžarska, Češka in Estonija, kaže, da se naš izvoz povečuje počasneje. Vse bolj nas lovijo tudi pri dodani vrednosti. To je tudi posledica dejstva, da so se menedžerji v slovenskih podjetjih pretirano ukvarjali s privatizacijo. Poleg tega so pri nas mala in še zlasti srednje velika podjetja kapitalsko tako podhranjena, da se oprimejo vsakega posla, ki ga lahko dobijo. Premalo pa se razmišlja o inovativnosti, novih tehnologijah in novih poslovnih modelih. Če je z makroekonomskega vidika do določene mere krivično, da nas uvrščajo med problematične države, nas na evroobrobje upravičeno uvrščajo zaradi naše počasnosti pri prehodu v inovativno družbo.

Druge države sprejemajo programe revitalizacije gradbeništva, pri nas pa ni kaj oživljati, saj so vsa večja gradbena podjetja propadla. Bi morala vlada reševati gradbeništvo?

Zavedati se moramo, da je v Sloveniji gradbena dejavnost padla najbolj med vsemi evropskimi državami, celo bolj kot v Španiji. Gradbena dejavnost je pomembna v vseh ekonomijah in ob vsakem času, še zlasti pa v času krize. Trdim, da bi država morala spodbuditi nekatere infrastrukturne investicije. Seveda ne katerihkoli, pač pa samo tiste, ki bi bile dolgoročno rentabilne in bi jih čim manj financirali na plečih državnega proračuna. Sem na primer proti graditvi drugega tira, saj zadeva po študijah, ki jih poznam, podobno kot TEŠ 6, ni ekonomična, in bi bila kot taka dolgoročno v breme davkoplačevalcev. Za razvoj Luke Koper bi bilo dovolj zgraditi 10 kilometrov železniške trase do Trsta in se tako hitro povezati v evropsko železniško omrežje. Sam dvomim tudi o tem, da bi lahko že konec leta zasadili lopato za projekt Južnega toka. Je pa uresničljiv projekt hidroelektrarn, za njegov zagon bi potrebovali 1,3 milijarde evrov. Denar bi lahko dobili prek javno-zasebnega partnerstva. Če bi v infrastrukturne projekte na leto vložili 400 milijonov, bi samo iz tega imeli dveodstotno rast BDP-ja, s čimer bi BDP spravili vsaj na pozitivno ničlo. Dober projekt bi bila energetska sanacija javnih in pa predvsem zasebnih stavb. Ugodna posojila evropskih finančnih institucij so na voljo. Če zdaj za ogrevanje hiše porabite 2000 evrov na leto, po sanaciji pa bi porabili le še tisoč, bi prihranki nedvomno odtehtali stroške servisiranja kredita. Pri nas prebivalstvo ni prezadolženo. Zadolženi so banke, podjetja in država, gospodinjstva pa ne. Ljudje so samo zelo preplašeni. Bojijo se za službe, ne vidijo prihodnosti.

Zakaj pa kapitalsko podhranjenih podjetij ne bi reševali z delavsko dokapitalizacijo? Na Hrvaškem so tako reševali ladjedelnico pri Pulju.

To ne more biti splošen način reševanja gospodarstva. Od kod pa obubožanim delavcem denar za nakup ali prepotrebno dokapitalizacijo podjetja? Jim bodo posodile banke? Prav veliko denarja iz tega naslova ne bodo dobili. Se pa strinjam, da je točka, ki se je v Sloveniji nismo resno lotili, sanacija gospodarstva. Že leta 2009 bi morale banke in država ustanoviti sanacijski sklad, ki bi ga vodili predvsem tuji krizni menedžerji. Bankam, pa tudi državi, zelo zamerim, da se s tem premalo ukvarjajo. Njihov argument je, da se na to ne spoznajo ali da za to niso poklicani. Lepo vas prosim! Banke pričakujejo čim enostavnejšo pot iz problemov, ki so jih pomagale ustvariti. Tega jim ne bi smeli dopustiti. Če bi imeli sanacijski sklad, bi lahko za vsako podjetje posebej ugotavljali, ali ima kljub zadolženosti tak potencial, da ga je treba s finančnim in vsebinskim prestrukturiranjem reševati. Leta 2009 je bilo seveda za kaj takega veliko več manevrskega prostora. Bolj ko čakamo, težje je. Slišim, da našim še preostalim gradbenim podjetjem ponujajo precej poslov v tujini. A se podjetja izgovarjajo, češ da zdaj ne morejo pripraviti ponudb, ker so na dopustih. Vsi računajo na rešitelja od zunaj. In to takšnega, ki bi jih povrnil v pretekle čase in sanje o velikem bogastvu. Če podjetje nima potenciala, če sanacijski menedžer v roku enega leta ne pripravi poslovne zgodbe, ki drži vodo, če podjetje iz rednega poslovanja najpozneje v dveh letih ni sposobno ustvarjati dobička, je najbolj racionalna rešitev za vse vpletene stečaj. Resna sanacija podjetja pomeni, da se zamenja menedžment, razlastijo lastniki in se gre v resno finančno in poslovno prestrukturiranje. Zavedati se je treba, da so stroški propada podjetij ogromni. Tu ne gre le za ekonomske, gre tudi za družbene stroške. Propadu podjetij ne sledi samo izguba delovnih mest, temveč tudi alkoholizem, razpad družin … Ni torej vseeno, če podjetja propadajo. Revščina je najdražja stvar.

V Sloveniji je delež visokotehnološkega izvoza že 20 let zacementiran pod petimi odstotki. Pričakovali bi torej, da bo vlada spodbujala razvoj novih tehnologij, ne pa da bo varčevala prav pri vlaganjih v raziskave in razvoj.

Umar opozarja, da smo si z varčevanjem pri izobraževanju, znanosti in tehnologiji srednjeročno zabili nož v srce. S tem se popolnoma strinjam. Še več. Mislim celo, da bo škoda že kratkoročna. Če mlad strokovnjak dobi ponudbo iz Gradca, jo bo zgrabil z obema rokama. Naša država je v te ljudi vložila ogromno denarja, zdaj pa z njimi služijo drugi. Reveži subvencioniramo bogate!

Leta 2010 so vlaganja v raziskave in razvoj dosegla 2,1 odstotka BDP-ja, kar je več od povprečja EU, a se nam to v praksi ne pozna. Kje je problem?

Problem je, da še ni pravih povezav med znanostjo in gospodarstvom. To je največji izziv v vseh gospodarstvih, tudi tistih, ki so že na inovativni razvojni stopnji. Gre za večno dilemo kure in jajca. Jasno je, da za dober nacionalni inovacijski sistem potrebujemo precej denarja. Je pa tudi jasno, da če je sistem slab, rešitev ni v tem, da vanj zgolj usmerjaš še več denarja. To je namreč tako, kot če bi v bolan organizem pošiljali svežo kri. Učinka od tega ne bo, organizem bo vseeno propadel. Vendar pa je za razvojno stopnjo, na kateri je Slovenija, delež javnih sredstev za raziskave in razvoj še vedno premajhen. Predvsem pa je premajhen delež, ki ga za inovativnost namenjajo podjetja. V družbi prihodnosti brez javnega denarja na mnogih področjih ne bo šlo. Zato je z njim ob znanih javnofinančnih problemih treba zelo racionalno ravnati. Ampak to, da je vlada sredstva jemala visokemu šolstvu in znanosti, je katastrofa. Če bi dali znak finančnim trgom, da znamo dolgoročno poskrbeti za svojo usodo, bi nas gotovo obravnavali drugače. Pomenljiv je podatek, da 10-odstotno povečanje pokritosti s širokopasovnim omrežjem poveča BDP države kar za odstotek. Pogosto za investicije v družbeno infrastrukturo niti ne potrebuješ javnih sredstev. Zadošča že pametna regulacija. Slovenska izvozna in industrijska politika je v zadnjih treh letih usmerjena pretežno na večja, izvozna podjetja. Logično. Daš tistim, ki vlečejo voz. Podatki kažejo, da ta podjetja dosegajo višje dodane vrednosti, imajo boljše izvozne rezultate, hkrati pa zmanjšujejo nezaposlenost. Problem je, da pri teh podjetjih ni prepotrebnega preskoka v višje dodane vrednosti. Za kaj takega bi potrebovali nova podjetja, ki bi rasla. Teh pa pri nas že dolgo ni. Digitalna ekonomija bo temeljito spremenila razmerja moči v svetovni ekonomiji. Mali igralec iz male države bo lažje postal velik ali pa se vsaj zelo dobro umestil v globalne verige vrednosti. Tu imamo tudi mi velike priložnosti. Slovenija s sedanjo industrijsko politiko ne bo nikoli prišla s 37 tisoč na sto tisoč evrov dodane vrednosti, ki jo potrebujemo, če želimo normalno živeti.

Verjetno se manjša in srednje velika podjetja lažje prilagodijo kot velika …

Naša manjša in srednja podjetja imajo nižje dodane vrednosti od slovenskega povprečja in so pretežno poslovno vezana na večja domača podjetja. Zelo malo imamo manjših podjetij, ki bi se samostojno vključevala v globalne verige vrednosti. Obstajajo pa seveda izjeme, podjetja, ki dosegajo dvesto tisoč evrov ali celo milijon evrov dodane vrednosti na proizvod. Lastniki teh podjetij sicer živijo v Sloveniji, račune pa imajo na Cipru ali v kateri drugi davčni oazi.

Kje pa je tu družbena odgovornost? Zasledila sem podatek, da je v davčnih oazah skritega toliko denarja, da bi z njim sedanjo krizo rešili ne le enkrat, pač pa celo trikrat.

Davčne oaze so res velik problem, ki se ga nihče ne loti resno. Ko je v ZDA na oblast prišel Obama, je napovedal, da bo močneje »stisnil« davčne oaze, a se ni zgodilo veliko. Jasno. Noče se zameriti elitam, ki so ga izvolile. Pravi izziv je, kako bogate spodbuditi, da v Sloveniji ne bodo samo živeli in izkoriščali socialnega sistema, ampak da bodo tu tudi trošili in plačevali davke. Nekateri pravijo, da je rešitev v ukinitvi davčnih oaz. Sam menim, da je sanjati o tem nesmiselno. Država se mora vprašati, kaj lahko stori za to, da postane privlačna za globalne podjetnike. Vzemiva za primer zdravstveno zavarovanje. Zakaj ne bi najbolj premožnim ponudili zasebnega zavarovanja, da ne bodo na operacije hodili v tujino? Ti globalni igralci služijo tako veliko denarja, da si plačilo dodatnega zavarovanja zlahka privoščijo. Posrečena je avstrijska rešitev. Odločili so se za ohranitev kakovostnega javnega zdravstvenega sistema, hkrati pa razvijajo zasebnega, in to takšnega, ki se je sposoben mednarodno tržiti. Imajo odlično kombinacijo javnih in zasebnih bolnišnic. Jasno je opredeljeno, kaj so standardne in kaj nadstandardne storitve. Tistim, ki se odločijo za zdravljenje v zasebni bolnišnici, država krije največ do tretjine stroškov, vse ostalo morajo plačati iz svojega žepa ali iz zasebnega zavarovanja. Pri nas pa v zadnjih 20 letih nismo znali vzpostaviti niti mehanizma dolgoročnega varčevanja prebivalstva.

Dvomim, da bi se bili bogataši samo zaradi nadstandardnega zavarovanja pripravljeni odreči davčnim oazam.

Če bo ponudba storitev prava, se bo tisti, ki ima danes v davčni oazi milijardo evrov, odločil, da bo ta denar porabil doma, v svoji državi. Ne bo ga držal na Cipru. Države tekmujejo s kakovostnimi okolji. Danska ima najvišjo obdavčitev prebivalstva in podjetij, pa nihče ne beži iz države. V Sloveniji imamo eno najnižjih stopenj davka na dobiček podjetij, pa vsi bežijo ven. Kje je problem? Ustrezen sistem v družbi, od tega, kakšno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje imamo, kakšna je ponudba izobraževalnih in drugih podpornih storitev, pa tudi, ali bo podjetnik z ustanovitvijo podjetja v Sloveniji kaj bližje globalnim verigam vrednosti. Da se razumemo: davčne oaze niso nujno kriminal, bogataš lahko dobiček legalno prenese na Ciper. Je pa to početje škodljivo za družbo kot celoto. Nekaj je resnično gnilega v sistemu, ki omogoča, da multinacionalke od države dobijo denar na primer za razvoj robota, nato tega robota uporabijo, zaradi česar odpustijo delavce, ki so z davki in delom prispevali k nastanku robota, potem pa multinacionalke dobička ne delijo z državo, ampak ga prenesejo v davčno oazo. Imam se za svobodnjaka, a me neoliberalizem, ki ga danes živimo, moti. Liberalizem naj bi pomenil svobodo, ampak ta svoboda je zelo selektivna. Globalno smo soočeni s pretirano močjo finančnega sektorja in velikih multinacionalk.