Pri njej vsi dnevi so nedelje

Konec olimpijskih iger, konec veselja. Po slovesu dnevne doze športa in smeha po zaslugi šaljivcev Stareta in Kavčiča smo spet prepuščeni tegobam vsakdana in mednarodnih spletk. Obsodba Pussy Riot in Assangeeva ujetost na ekvadorski ambasadi v Londonu sta povzročili, da so se v ponedeljek v Odmevih z Milanom Brglezom pogovarjali o diplomatskih pošiljkah, ki se jih ne odpira in iz katerih padajo ljudje, medtem ko sta Slavoj Žižek in Mladen Dolar kot prava rock zvezdnika navduševala Ruse, ki počasi obupujejo nad Putinovim sistemom.

Tudi doma je pestro. Z zbiranjem podpisov se je začela predsedniška tekma, v kateri sta se glavna protikandidata premierno srečala v Mariboru, odeta v poletno kostumografsko shemo belih zgornjih delov z ovratnikom in kratkimi rokavi. Škoda le, da je Pahor tokrat prikorakal brez kakšnega delavskega kostuma, na primer tistega iz epizode, ko je preverjal kakovost kislega mleka.

Predsedniška kampanja bo morda kar pravšen nadomestek za poletno mrtvilo, smo si mislili, sploh če bo Rosvita Pesek v Odmevih namesto o pol milijona evrih za kampanjo govorila o petsto milijonih, Janez Podobnik pa se bo davnega leta 1997 spominjal po tem, da smo imeli še marke. Ali kot ga je opomnil Bogomir Kovač: sicer smo imeli tolarje, morda pa so vam računali v markah.

A preidimo k resnim stvarem. Poleti nam petkove večere namesto oddaje Na zdravje! krajšajo Poletni glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem in nekaj je jasno: boljšega vpogleda v novejšo zgodovino slovenske glasbe ne ponuja nobena druga oddaja.

Ko smo v petek namreč že malo resignirano buljili v neke stare narodnozabavne spote, nas je Kopitar presenetil s podatkom, da je zgodovinar in partner Rosvite Pesek Mitja Ferenc nekoč, še preden je postal Prifarski Mitja, prepeval z ansamblom Vilija Petriča. V tistem času je nastala polka o treh ljubicah in naj vam izdamo, prvi dve ljubici sta brez veze. Vendar tretja! Tretji je ime Rozi. »Pri njej vsi dnevi so nedelje, odločil se bom kar za njo. Hej, Rozi, oj, Rozi, ti moja boš le, oj, Rozi, oj, Rozi, jaz ljubim le te.«

V tistih poskočnih treh minutah v petek zvečer smo doživeli pravo gledalsko nirvano. Vsi Pahorji in Assangei kar naenkrat niso bili več pomembni. Mitja Ferenc v narodni noši z akustično kitaro v pravoslovenski gostilni prepeva o tem, kako ga »neka« Rozi zvečer pelje v kamr’co. Težko bi si zaželeli kaj lepšega, razen seveda tega, da ne bi že dva meseca na nacionalki gledali samih ponovitev, ali v tem primeru reciklaže nekih drugih ponovitev. A po naših izkušnjah se bo beda, ki se ji reče poletna programska shema, nadaljevala globoko v jesen in do takrat naše upe polagamo v Pahorjeve kostume in Kopitarjeve arhive.