Poletni glasbeni utrip v Ljubljani

Še lani smo bili ob preverjanju poletnega dogajanja v Ljubljani precej kritični. Z izjemo priložnostnih dogodkov na nekoliko odmaknjeni Metelkovi in avgustovskem Trnfestu je namreč vladal vtis, da je glasbena ponudba v prestolnici julija in avgusta omejena na (terasasti) jazz, klasiko, etno in razne hibride, ki bolj kot ne nagovarjajo predvsem penzionersko publiko. Kako malo je potrebno, da mesto vendarle zaživi tudi v bolj urbani zvočni podobi, zanimivi mlajši publiki, je letos pokazal Bi-ko-fe, ki je z rednimi koncerti in DJ-dogodki izvrstno popestril večerni utrip mesta.

Minuli torek je na Židovski stezi nastopil hrvaški raperski veteran General Woo, ki je s ploščo Verbalni delikt po mnenju poznavalcev povil celo najboljši balkanski raperski album minulega leta. Z lucidno, humorno kritiko hrvaške in ex-jugoslovanske tranzicije se je (ponovno) pridružil struji družbeno angažiranih raperjev, ki popisujejo sprevrženost novonastalih elit. Je pa med njim in njegovimi somišljeniki (vsaj) ena pomembna razlika. Angažiranega rapa smo po navadi vajeni v zagrenjeni, infantilno jezni, celo pridigarski podobi, General pa svojo kritiko postavi v zrelejši, duhovit, zabaven kontekst in tega je v najlepši luči predstavil tudi v torek. Z Dirty Harryjem za gramofoni je navdušil privržence in naključne mimoidoče, odrapal del skladb s plošče Verbalni delikt, hit ali dva svoje legendarne zasedbe Tram 11 ter potrdil, da rap sodi na ulico. Škoda le, da se je veseljačenje vsled morebitnega vznemirjanja večernega miru moralo končati po vsega slabi uri.

Nekaj dni prej je na letos finančno še nekoliko bolj oslabljenem Trnfestu večerni mir pretresla razmeroma nova domača zasedba Ewok. Trio, v katerem so se združili Moveknowledgementov klaviaturist Miha Šajina, vokalist Milan Jerkič, ki se ga spomnimo iz zasedbe Intimn Frizurn, in bobnar Luka Kuhar, je bil s samosvojim izrazom že deležen precejšne pozornosti bolj angažiranega klubskega občinstva. Hibrid elektronske glasbe, hiphopa in rockovske, celo punkovske ostrine zlahka najde stik tudi s trendovskimi smernicami, žal pa njegova plesna predispozicija tokrat ni naletela na pravi posluh. Z aerobiko se je zato še najbolj ukvarjal Jerkič, toda resnici na ljubo je neangažiranost Trnfestove publike že pregovorna pomanjkljivost tega vsakoletnega avgustovskega festivala. Ljudje pač tja še vedno zahajajo predvsem na neobvezno druženje, je pa res, da so koncerti hkrati lepa priložnost, da domače kreativce spozna tudi publika, ki sicer ignorira domačo klubsko sceno.

V primerjavi z lanskim poletjem v Ljubljani je letos predvsem po zaslugi Bi-ko-feja dogajanje vendarle bolj pestro. Prav nič pa ne bi bilo narobe, če bi njegovemu zgledu prihodnje leto sledil še kakšen klub, ne nazadnje se na teh koncertih zbere več občinstva kot na vrhuncu domače klubske sezone.