Prasca bo treba enostavno ustreliti

Politikom grozijo. Enim pogosteje, drugim redkeje, nihče pa se temu ne izogne. A ko je zadnjič grožnjo prejel predsednik vlade Janez Janša, se je oglasil notranji minister Vinko Gorenak. Od policistov, kriminalistov in tožilcev je zahteval hitro in učinkovito ukrepanje, »pa naj to razumejo kot politični pritisk ali pa ne«.

Grozilno elektronsko sporočilo, namenjeno Janši, se začne z: »V naslednjih petih dneh vam pošljem bombo v vašo hišo.« In se v tej maniri nadaljuje, skupaj z neokusnimi grožnjami njegovi ženi, »naj ahta kje hodi«, ker jo čaka smrt. Policija je malodane v nekaj urah odkrila lastnika IP-naslova, s katerega je bila grožnja poslana, in ga kmalu zatem zaslišala. Gorenak se je odzval šele pozneje. Očitno je želel namigniti tožilcem, naj v tem primeru ukrepajo prednostno, in sicer takoj, ko dobijo kazensko ovadbo policije. Ozrimo se zatorej, kot Gorenak, k tožilstvu.

Grožnje navadnim ljudem

Poglejmo nedavni primer. Naslovnika groženj sta bila novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc, pisca knjižne trilogije o trgovini z orožjem v začetku devetdesetih let V imenu države. Primer je v več pogledih podoben Janševemu. Podobne so zapisane grožnje, podoben je način storitve, z orodji informacijske tehnologije. In podobnost je v značilnostih prejemnikov groženj, v obeh primerih so to javne osebnosti. Pri novinarjih je šlo za anonimne komentarje k nekemu članku na neki spletni strani. Eden od piscev je zapisal, da »bodo morali dvigniti meč in v krvi podaviti to golazen primitivno, lažnivo, krvoskrunsko, panslovansko, njih in njihove potomce«, in kasneje dodal, da bodo »z ulico razbili to gamat«. Drugi je naslovnikoma grožnje zagrozil, »naj pazita, kje hodita«. Tretji, da sta »komunistične pasje trakulje in nič drugega in bo treba očistiti čreva tega ljudstva«. Še posebej nedvoumen je bil zapis spet drugega avtorja: »Treba je ta dva prasca enostavno ustreliti, pa bo mir s to golaznijo.«

Grožnja »Treba je ta dva prasca enostavno ustreliti, pa bo mir s to golaznijo,« ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti?

Policija je, kot sedaj ob grožnjah Janši, storilce, razen enega, odkrila in zaslišala. Vsi so priznali, da so pod psevdonimi zapisali navedene grožnje. Eden od njih je v zagovor povedal, da je pustil komentar z namenom nadaljevanja razprave in obsojanja komunizma. Drugi, da je to storil zaradi prizadetosti ob blatenju Slovenije v tujini. Tretji pa, da je grozil z namenom sprostitve po celodnevni naporni službi. Dva izmed obdolženih sta svoje komentarje označila kot nespametno dejanje, ki sta ga obžalovala. Nobeden od obdolženih pa, po lastnih besedah, ni imel namena groziti oškodovancema, ampak je šlo zgolj za izražanje mnenja.

Teorija in praksa

Za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena veljavnega kazenskega zakonika teorija predvideva več pogojev. In sicer, kot piše tožilka v zadevi Zgaga-Šurc, da grožnja pri osebi, zoper katero je bila usmerjena, »dejansko vzbudi občutek nezanesljivosti in vznemirjenja in je pri storilcu obstajal naklep, da vzbudi občutek ogroženosti pri oškodovancu«. Poleg tega je za obstoj kaznivega dejanja potrebna »jasna, nedvoumno izražena in resna grožnja, da se bo napadlo življenje ali telo in tako ogrozilo varnost neke osebe, izražena v takih okoliščinah, ki lahko privedejo do resnega napada«. Jasno, tanka je črta med izpolnitvijo in neizpolnitvijo teh pogojev, saj je odvisna od subjektivnega mnenja oškodovanca, storilca in navsezadnje tudi tožilca. Tožilstvo, točneje okrožna državna tožilka svetnica Nada Črnugelj, je v skladu z navedenim ugotovila: »Dejstvo je, da so obdolženci na spletnem portalu objavili komentarje, ki so vznemirili in prestrašili oškodovanca, vendar pa vsebine teh komentarjev ni mogoče šteti kot resne grožnje, uperjene zoper življenje ali telo oškodovancev, niti komentarji oziroma grožnje niso bile z ničimer podkrepljene.« In je kazensko ovadbo zavrgla.

Tožilstvo utegne torej pri grožnjah Janši ravnati enako. Ustaviti postopek in zavreči kazensko ovadbo, tudi če jo bo policija podala. Vsaj če bo ravnalo, kot je pri grožnjah novinarjema. Pa ta dva nista enake vrste javni osebi, kot so politiki. Zanje naj bi načeloma veljala večja toleranca glede sovražnega govora, groženj in podobnega kot za druge javne osebe. V teoriji so politiki javne osebe najvišjega ranga, te pa težko pričakujejo enako varstvo na tem področju kot ljudje, ki ne služijo denarja s promocijo svojega imena. A minister Gorenak, edini minister v EU, pod katerega pokroviteljstvom sta policija in tožilstvo, zahteva ovadbo, obtožbo in nato sojenje. Morda bo po njegovem. Včasih se namreč zdi, da je pri tožilstvu opaziti nasprotno usmeritev, kot jo predvideva pravna teorija. Da pred zakonom niso vsi oškodovanci enaki in da so politiki bolj in ne manj zaščiteni kot preostali prejemniki groženj.

Grožnje politikom

Na to kaže grožnja nekdanjemu predsedniku ZDA Georgeu Bushu, ki je pred obiskom Slovenije maja 2001 dobil elektronsko sporočilo iz Gornje Radgone: »Predsednik, rešite Zemljo, vi riti, ubili vas bomo v Ljubljani. Dobrodošli.« Slovenska policija se je odzvala na predlog ameriških varnostnih organov in pisca sporočila Tomija Slugo ovadila kaznivega dejanja ogrožanja oseb pod mednarodnim varstvom. Naloga policije je pač preverjanje sumov kaznivih dejanj, vlaganje kazenskih ovadb pa tudi. Naloga tožilstva je strokovna presoja obstoja vseh elementov kaznivega dejanja. In tožilstvo je zoper Slugo vložilo obtožnico. Sodišče ga je potem ekspresno obsodilo na pogojno kazen štirih let zapora, čeprav so za obstoj tega kaznivega dejanja zahtevani enaki pogoji kot za ogrožanje varnosti oseb, ki niso pod mednarodnim varstvom. Menili so torej, da je ameriški predsednik, eden najbolje varovanih ljudi nasploh, dojel grožnjo kot resno in da jo je kot tako zapisal tudi Sluga. In da je iz okoliščin mogoče sklepati, da je Sluga, sicer pacifist, ki je celo vojaški rok služil civilno, nevaren posameznik, sposoben fizičnega napada. Da njegovo dejanje ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja, mu je uspelo dokazati šele šest let kasneje, na višjem sodišču, ki je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo, ker grožnja očitno ni bila resna.

Tanka je črta med izpolnitvijo in neizpolnitvijo pogojev za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj je odvisna od subjektivnega mnenja oškodovanca, storilca in navsezadnje tudi tožilca.

Prav različno dojemanje groženj, kadar gre za navadnega državljana in kadar gre za politika, tožilstvu očita Zgaga: »Če se grozi domačemu ali tujemu politiku, je to za tožilce kaznivo dejanje. Če so grožnje usmerjene proti novinarju ali kateremukoli drugemu državljanu, pa tožilka mirno sprejme zagovor, češ da gre za ’obsojanje totalitarizma’, ’sproščanje po napornem dnevu v službi’ ali pa za ’prizadetost zaradi blatenja Slovenije v tujini’.« Nad odločitvijo tožilstva, da storilcev ne bo preganjalo, je neprijetno presenečen. Po njegovem s tem država pošilja napačno sporočilo vsem anonimnežem, ki prek medmrežja spodbujajo sovraštvo in nasilje in zelo odkrito grozijo. In sicer: »Tudi če vas policija izsledi, lahko svoje početje mirno nadaljujete, saj se vam ne bo zgodilo nič. Zato je morda le vprašanje časa, kdaj bodo kakšni psihično neuravnovešeni posamezniki navadnim državljanom zares začeli razbijati glave.«

Na potezi je tožilstvo. Če bo pošiljatelja grožnje Janši obtožilo storitve kaznivega dejanja, bo ravnalo krivično do številnih drugih oškodovancev, ki ne opravljajo političnih funkcij. Če bo ravnalo kot pri omenjenih novinarjih in ovadbo zavrglo, bo to pač storilo zato, ker tožilstvo prek generalnega državnega tožilca obvladuje tranzicijska levica, ki svojo moč črpa iz krvave komunistične preteklosti.