Ivan Svetlik: »Omejevati predčasno upokojevanje je daleč premalo.«

Je glede na to, kar je o pokojninski reformi doslej razkril minister Vizjak, mogoče reči, da je smer prava in da bo mogoče ustaviti padanje pokojnin, zlasti ker nameravajo šele v drugi fazi zvišati upokojitveno starost? Ali ni naivno pričakovati, da bi na ta način stabilizirali pokojninsko blagajno, ko vemo, da zaradi demografije in propadanja podjetij naraščajo proračunski stroški za pokrivanje pokojnin?

Ko smo pred dvema letoma pripravili pokojninsko reformo, so izračuni pokazali, da lahko zaustavimo padanje pokojnin in naraščanje deleža proračunskih sredstev za pokojninsko blagajno. Predlagane rešitve bi zadostovale za približno 15 let. V zadnjih dveh letih se ni nič spremenilo na bolje. Izgubili smo dve leti, ki bi omogočali bolj postopno zaostrovanje pogojev upokojevanja. Izgubili smo okrog sto milijonov, ki bi jih dala reforma, če bi bila sprejeta. Gospodarska kriza se kaže kot dolgotrajnejša in globlja od pričakovanj, kar potiska zaposlene iz delovno aktivnega statusa in dodatno povečuje število upokojencev. Povrh tega k temu pripomore še vlada s prisilnim upokojevanjem v javnem sektorju. Minister Vizjak ima prav, ko pravi, da bi bilo omenjena cilja mogoče doseči le z ostrejšimi ukrepi od takrat predlaganih. Zato ni razumljivo, da se namerava lotiti sprememb predvsem z omejevanjem predčasnega upokojevanja in različnih časovnih bonusov. To bo daleč premalo. Bati se je, da bo skupaj s sindikati žrtvoval cilj ’zaustavitev padanja pokojnin’, ker za dovolj močne instrumente, ki bi to omogočali, ne bo dobil soglasja sindikatov. Sicer pa so sedanji vodje sindikatov že leta 2000 privolili v padanje pokojnin. To nas zelo hitro pelje v smeri liberalnega modela, po katerem je pokojnina iz prvega stebra namenjena le še pokrivanju osnovnih življenjskih stroškov, ne pa vzdrževanju življenjskega standarda, ki si ga je človek ustvaril v aktivni dobi. Celo več. Vse večji delež upokojencev bo po tej poti za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov moral dobiti socialno pomoč države.

Absurdno je, da Vizjak govori o nujnosti zaostritve pokojninske reforme, ko pa se še vsi spomnimo, kako je njegova stranka SDS ignorirala opozorila ekonomistov, da bo padec reforme zahteval še veliko bolj drastične ukrepe.

Žal se napovedi, ki smo jih ob nasprotovanju pokojninski reformi večkrat ponavljali, v celoti uresničujejo. SDS je predlagano reformo in opozorila o posledicah nesprejetja označevala kot nepotreben politični manever, sindikati so jih označevali kot zastraševanje ljudi, ustavno sodišče ni pritrdilo argumentu, da bi padec reforme lahko ogrozil temeljne socialne pravice in socialno državo, ki je ustavna kategorija. Danes je treba le pogledati obrestne mere na državne obveznice in zakon o uravnoteženju javnih financ, katerega ostrejša različica se že napoveduje, in je vse jasno. Največji absurd pa je, da je izdatni delež k takšnemu stanju prispevala SDS, sedaj pa se ponuja kot rešiteljica. Tega ni mogoče razumeti drugače kot brezobziren boj za oblast na plečih ljudi.

Je pokojninska reforma za dolgoročno stabilnost slovenskih javnih financ pomembnejša od zapisa fiskalnega pravila v ustavo?

Fiskalno pravilo je izraz politične volje in ima simbolni pomen, samo po sebi pa ne prinese ničesar. Je obljuba samim sebi in mednarodni skupnosti, da bomo uravnotežili javne finance, ki pa nima velike teže, dokler ni izpolnjena. Odločilne so reforme, ki omogočajo njeno izpolnitev. Zato bodo vsi mednarodni dejavniki, od finančnih institucij do EU, gledali predvsem na konkretne reformne poteze. Pokojninska reforma je nedvomno prva v vrsti. Po malem že vrabci čivkajo, da je Slovenija pred prisilno upravo, ki jo bo politika zavila v celofan finančne pomoči. Ta pa ne bo brezpogojna, tudi kar zadeva ostrino pokojninske reforme ne.

Kako stečaji večjih slovenskih podjetij vplivajo na pokojninsko blagajno?

Nadaljevanje krize, ki bo očitno dolgotrajna, nedvomno dodatno slabi pokojninsko blagajno predvsem s tem, da se znižuje delež delovno aktivnega prebivalstva, ki je plačnik prispevkov. Odpuščeni delavec, ki ne najde zaposlitve, postane namesto plačnika v državno blagajno prejemnik denarnih nadomestil ali socialnih pomoči ali pokojnine. Tem slabše je, če na njegovo mesto ne stopi novi delavec. Tisoč delavcev manj s plačo tisoč evrov mesečno pomeni dobra 2,5 milijona manj prispevkov za pokojninsko blagajno na letni ravni, upad delovne aktivnosti za eno odstotno točko pa več kot 21 milijonov manj.