Sporočilo za vlado

„Ta država bo uspešna takrat, ko bomo dosegli, da se noben totalitarizem ne bo ponovil. Demokracija ni nekaj, kar bi bilo zabetonirano, demokracija se z nepravilnimi dejanji hitro izgubi,“ je v ponedeljek v mekinjskem uršulinskem samostanu dejal župan Kamnika Marjan Šarec. Sporočilo, da demokracije ne smemo jemati za samoumevno, bi na prireditvi, kakršna je bila ta ob vseevropskem dnevu žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, zlahka preslišali kot prazno retoriko, če se ne bi Šarec po govoru usedel na sedež v prvi vrsti ob premieru Janezu Janši. Premieru, v katerega potezah mnogi vidijo korake v smeri avtoritarizma.

Za Slovenijo ima dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov poseben pomen. Slovenija je edina država, ki je doživela vse tri totalitarizme, če se strinjamo s tezo slovenske desnice, da je jugoslovanski povojni režim primerljiv s sovjetskim, torej je bil „komunistična diktatura“. In je država, kjer je odločitev vlade, da na hitro razglasi nov „praznik“, doživeta kot poteza v boju za interpretacijo zgodovine.

V ponedeljek je več stvari potrjevalo, da je v Sloveniji 23. avgust projekt ene politične opcije. Ob robu prireditve so stojnice s knjigami postavile le založbe, povezane s stranko SDS ali s katoliško cerkvijo, in na njih prodajale knjige, posvečene le zločinom enega totalitarizma - komunizma. V občinstvu so bili zgolj politiki iz strank SDS in NSi, ki jim tudi njune koalicijske partnerice očitajo ideološko obračunavanje s partizani. Poslušali so večinoma govornike, ki očitno ne sprejemajo stališč, da jugoslovanskega povojnega režima ne smemo preprosto enačiti z nacizmom in s komunizmom. Slavnostni govornik teolog dr. Janez Juhant je oder izkoristil, da je pojasnil, kako pri „postkomunističnih medijskih načrtovalcih“ prepoznava „vzdrževanje totalitarnih metod v politični in medijski praksi“, kar „ohranja nekdanje žrtve in ustvarja nove“.

Posebna pozornost je bila na tokratni proslavi posvečena Slovencem, ki so bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Zgodbe mobilizirancev so „zgodbe o ukradeni mladosti, zločinskosti nacizma, ljubezni do domovine, uporništvu, žrtvovanju, povojnih krivicah in odrinjenosti, prizadevanju za priznanje njihovega trpljenja in pravice do spomina“, kot je povedala direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. Tudi lokacija je bila priložnosti primerna. Uršulinski samostan v Mekinjah pri Kamniku je bil med drugo svetovno vojno gestapovski zapor, po njej pa repatriacijski center oziroma karantena za vračajoče se mobilizirance v nemško vojsko. Tokrat je Študijski center za narodno spravo četrtič zaznamoval dan žrtev totalitarizmov. Dvakrat doslej je bila slovesnost posvečena komunističnim zločinom, enkrat pa je bil slavnostni govornik pisatelj Boris Pahor, ki je govoril o fašizmu.

Pomembno je, da organizatorji slovesnosti ob vseevropskem dnevu žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov ne prirejajo kot priložnosti, da ena politična opcija ošteva svoje politične nasprotnike. Triindvajseti avgust pa je za Slovenijo pomemben tudi zaradi sedanjih političnih razmer, ko se zakoni sprejemajo po izrednih postopkih, se kadruje politično in se nekatere pravice zmanjšujejo selektivno. Zato trditve, da so izkušnje s totalitarizmi svarilo za prihodnost, ne smemo jemati zlahka.