Zmagoslavje krščanstva

Minister hvali knjigo, ki hvali krščanstvo

Februarja je Založba Družina izdala prevod knjige Zmagoslavje razuma Rodneyja Starka. Stark trdi, da sta se sodobna znanost in kapitalizem, ki sta omogočila uspeh Zahoda v drugi polovici drugega tisočletja, lahko razvila le iz krščanskega boga, saj je ta edino božanstvo, ki so ga verniki pojmovali kot vrhovno razumsko bit.

„Knjiga razbije stereotip o mračnem srednjem veku in nazadnjaškem katoliškem krščanstvu. Dokazuje, da so temelji spoštovanja posameznika in osebne svobode, kapitalizma in demokracije v krščanstvu. Razum, ki je bil cenjen kot orodje za razumevanje Boga, je postal orodje za razumevanje stvarstva. Obvezno branje v času, ko nas drugi dohitevajo z uporabo naših orodij,“ je na zadnji platnici knjige zapisano mnenje Žige Turka, ministra, pristojnega tudi za financiranje verskih skupnosti in znanosti. „Minister opravlja svoje delo v skladu z ustavo in zakoni. Ustava nikomur, niti ministrom, ne omejuje pravice do izražanja lastnega mnenja,“ pojasnjuje Turk, ki je oceno napisal brezplačno.

Veliko kritičnih bralcev knjige se z ministrom ne strinja. „Dejstvo je, da je razvoj sodobnega kapitalizma šel z roko v roki s sekularizacijo. Civilna družba je našla novega boga, boga trga,“ meni ekonomist dr. Bogomir Kovač. Krščanstvo je k razvoju sodobne znanosti pripomoglo predvsem s tem, da je „rešilo“ del antične filozofske in naravoslovne dediščine, poudarja profesor analitične filozofije in teorije znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrej Ule. „Znanost je nastala v boju s krščansko (katoliško) ortodoksijo ob navezavi na ponovno odkrito antiko v času renesanse in humanizma. Pri tem smo Evropejci imeli precej sreče, da katoliška in kasneje še protestantska ortodoksija nista bili dovolj močni, da bi zatrli novoveške začetke znanosti in duhovne avtonomije.“

Kovač se je pri branju Zmagoslavja razuma osredotočal na osnovno tezo, ga pa ne presenečajo mnenja nekaterih kritikov, ki Starku očitajo, da se pri dokazovanju ni držal pravil družboslovnih znanosti, ni upošteval teorije znanosti in je poenostavljal. „Je dobro branje, ki zbuja asociacije, vzburja in razburja. To je bil najbrž namen knjige. Povsem nekaj drugega je, kakšna je politična instrumentalizacija posameznih knjig. Da se neki minister loti neke knjige na takšen način, najbrž nekaj pove o značaju in usmeritvi vlade,“ dodaja.