Njihova govorica

Poslanec Pozitivne Slovenije Roman Jakič ima za profilno sliko na Twitterju fotografijo s hčerko na ramenih, ki je odrezana tako, da hčerke ni videti; na fotografiji se vidijo le Jakičev obraz in hčerkini lasje, kot bi Jakič nosil lasuljo.

Jakiča sta pred časom na komunikacijskem omrežju Twitter blokirala stranka SDS in njen predsednik in predsednik vlade Janez Janša. Ob neki priložnosti je Janšo vprašal, zakaj ga je blokiral, pravi Jakič, in Janša naj bi mu bil odgovoril, da zaradi nenavadne frizure na fotografiji ni vedel, ali je to njegov pravi profil. »Je pravi,« naj bi mu bil zagotovil Jakič, »kar odblokiraj me.« Vendar ga ni.

Jakič je eden številnih uporabnikov spletnega komunikacijskega omrežja Twitter, ki imajo zaradi blokade oviran dostop do tvitov SDS in njenih članov. »Ni me presenetilo, saj SDS tudi sicer komunicira podobno. Slišijo, kar želijo slišati. Jemljejo si pravico pljuvati, diskreditirati in diskriminirati ter ne dovolijo, da bi jim kdo postavil ogledalo,« razlaga Jakič.

Veselo tvitajo

Prvi medij, ki je kritično poročal o tvitanju politikov, je bil Reporter. Februarja je na naslovnici objavil, da politiki stranke Zares »Pavel Gantar, Gregor Golobič in Franci Kek vlečejo davkoplačevalski denar in veselo tvitajo«. Članek je govoril o njihovih poslanskih oziroma ministrskem nadomestilu, objavljenih pa je bilo tudi nekaj njihovih tvitov o gostilnah, TEŠ 6, reševanju evroobmočja in navidezni neskladnosti ministra za pravosodje Senka Pličaniča z drugimi člani Janševe vlade. Češ, tole delajo za štiri ali pet davkoplačevalskih tisočakov na mesec.

Avgusta so si pozornost medijev zaslužili tviti stranke SDS in njenih članov, ki so širši javnosti zanimivi iz drugačnih razlogov kot Gantarjevi, Golobičevi in Kekovi.

Stranki SDS sledi okoli 4000 uporabnikov Twitterja in doslej jim je namenila že več kot 4600 sporočil, dolgih do 140 znakov, kolikor ta medij dovoljuje. Največji delež objav je hipertekstovnih povezav na spletne strani medijev, pospremljenih s komentarji, iz katerih je jasno razvidno, kateri mediji po mnenju največje vladne stranke delajo dobro, kateri pa slabo. Kritiziranje nekaterih medijev je sicer skupna značilnost večine tvitarjev med člani SDS. Izstopata pa vršilec dolžnosti direktorja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo, šolstvo in znanost Miro Petek in poslanec Jožef Jerovšek.

V skladu s potrebami aktualnih političnih zgodb SDS zapise namenja nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu, predsedniku Zveze borcev za vrednote NOB Janezu Stanovniku, informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar in drugim javnim osebnostim.

Četrtega avgusta je predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn v zvezi z dogodki pri Ruski kapelici na Vršiču prek Twitterja sporočil mnenje: »’Delitve’ Slovencev so v skladu s propagando SDS rešljive: namreč z izključitvijo ’drugačnih’ in ’drugih’. Glej primer Pirjevec – Pagon!« @strankaSDS mu je vrnila: »To trdi največji zagovornik izključevanja in preganjanja drugače mislečih v času abs. vladavine LDS. Ideolog sovražnega govora.« No, Štrajn nikoli ni imel oblastne funkcije, nikogar ni preganjal, narobe – v času komunizma je bil preganjan on sam.

S prebiranjem tvitov politikov in strank dobivamo vpogled v mentalno stanje skupine oziroma posameznika.

Pozornost medijev sta pritegnila druga tvita SDS, objavljena prav tako 4. avgusta in namenjena predsedniku in podpredsedniku druge največje koalicijske stranke Državljanske liste. Gregorju Virantu so po intervjuju za Mladino, v katerem je Janši svetoval, naj ne odpira več ideoloških tem, tvitnili: »G. Virant bi moral še bolj napadati SDS, če želi na skrajni levici pobrati kak glas. S sedanjimi 3 % postaja neuporaben.« Isti dan so finančnemu ministru Janezu Šušteršiču naložili: »Že kdo kje videl, da bi šel MF med pror. sejo vlade na dopust?«

Spori in neresnice

Janez Janša ali @JJansaSDS ima več kot 11.500 sledilcev, največ med slovenskimi politiki. Doslej je tvitnil nekaj manj kot 600-krat in večina njegovih objav opravičuje poteze vlade. Nekatere pa jih napovedujejo. Njegov januarski tvit glede slovesnosti ob obletnici dražgoške bitke v celoti razumemo šele po junijski državni proslavi ob dnevu državnosti: »Tem norostim, skrajni nestrpnosti ter sramotenju slovenskih državnih simbolov bo treba enkrat narediti konec.« Njegov tvit ob kulturnem prazniku pa je razumljivejši šele z nedavno napovedjo vlade, da bo spreminjala himno: »Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét’! Bog našo nam deželo, Bog živi ves Slovenski svet. (F. Prešeren).«

Tudi Janši ni tuja praksa odgovora z diskreditacijo. Mediji so konec julija pisali, da namerava Janša zamenjati notranjega ministra dr. Vinka Gorenaka, pri čemer naj bi bil eden od razlogov ta, da Gorenak premiera ni obvestil, da policija prisluškuje novinarju Vladimirju Vodušku. Filozof dr. Igor Pribac je takrat komentiral, da če te govorice držijo, bi šlo za nasilno prilastitev oblasti. In @JJansaSDS je tvitnil: »Če govorice držijo in je Pribac res z državnim denarjem podkupljen od stricev iz ozadja, bi ga morala preiskati KPK.« Kakšne govorice? Le zato, ker ima drugačno mnenje, je bil Pribac nemudoma deležen diskreditacije.

Tudi @JJansaSDS je preboj v množične medije dosegel z objavo, ki kaže na zaostrene razmere v koaliciji. Ko so avgusta bonitetne hiše znižale oceno Slovenije, je ministrstvo za finance v sporočilu za javnost zapisalo, da je nad tem presenečeno. Janša pa je na Twitterju povedal, da ve več od finančnega ministra: »Vlada se nič ne čudi. To je odgovor tistim, ki so julija vladne ukrepe razglasili za prehitre.«

Drugi politik, ki je s tvitanjem presegel Twitter, je generalni sekretar vlade Božo Predalič. »Kdo ve ? Morda pa bo kdo od izbrisanih odškodnino porabil za tečaj slovenščine,« je tvit, ki pozornosti seveda ni pritegnil zgolj zato, ker je @BozoPredalic znan po številnih pravopisnih napakah. Mladina je pozornost namenila še njegovi domislici o Svetlani Makarovič: »Makarovičeva je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado Školjč pa ji je leto kasneje na podlagi te zavrnjene nagrade dodelil izjemno pokojnino.« A Makarovičeva je izjemno pokojnino dobila pred Prešernovo nagrado, slednjo pa je zavrnila protestno, ker se je počutila zlorabljeno.

Genialno ali samo prepirljivo

Twitter uporabljajo vse parlamentarne stranke in nekaj zunajparlamentarnih ter številni politiki vseh strank. »Desni politiki so se na Twitter spravili veliko bolj sistematično kot levi, pri katerih je bila odločitev, ali uporabljati Twitter ali ne, zelo povezana z osebnostjo samega politika,« meni sourednik spletnega portala e-demokracija Domen Savič. Twitter na primer uporablja nekdanja predsednica LDS Katarina Kresal, ne pa na primer Franc Križanič, kar bi tudi pričakovali glede na poznavanje njunih osebnosti. »Na desnici pa so ga začeli uporabljati tudi tisti, ki jim ne bi pripisali, da jim taka komunikacija ustreza.«

Savič opaža, da so pri uporabi Twitterja desni politiki bolj prepirljivi, vendar pregled profilov slovenskih politikov pokaže, da sta tudi Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka v primerjavi s SDS zelo zadržani.

Politikova objava na Twitterju je uspešna, če je objavljena v množičnih medijih. In vseeno je, ali je tvit za medije zanimiv, ker neti prepir, diskriminira, diskreditira, napada ali ker spravlja v smeh.

Univerzalnega pravila za politike pri uporabi Twitterja ni, zato tudi ne moremo strogo govoriti o pravilni in nepravilni rabi. Mogoče je, da politiki pri tvitanju razmišljajo dve ali tri poteze vnaprej »in s svojim tvitom, ki mu drugi sledijo, načrtno spreminjajo družbeno klimo«, kot pravi psiholog dr. Aleksander Zadel. »To bi bilo po mojem mnenju genialno.« Vendar je prepričan, da so tviti politikov »kvečjemu hipni impulz, ko nekdo nekaj napiše brez dolgoročnega namena, ker se sam sebi zdi frajer«. Pri tem se mu zaradi narave tega komunikacijskega orodja ni treba soočiti s takojšnjim človeškim odzivom prizadetih, ko se ti odzovejo, pa ima dovolj časa, da premisli, kaj bo odgovoril. Zato s prebiranjem tvitov politikov po njegovem mnenju dobivamo vpogled v mentalno stanje skupine oziroma posameznika.

Verjetneje se mu zdi, da politiki imajo cilj, to je pritegovanje pozornosti javnosti, Twitter pa razumejo kot orodje za dosego tega cilja – kot orodje za necenzuriran dostop do medijev, enosmerni kanal, ki ga nihče ne omejuje. Pri tem načinu komuniciranja je nepomembno, ali tvit prebere vseh 20 tisoč slovenskih tvitarjev, za uspeh šteje le, če mu pozornost namenijo množični mediji. Pri tem je vseeno, ali je tvit za medije zanimiv, ker neti prepir, diskriminira, diskreditira, napada ali ker spravi v smeh, kot tisti Janšev o sinovem »protestu«: »Bodoči davkoplačevalec Črtomir glasno protestira. Slišal na poročilih, da so nas zadolžili za novo mlrd €. Kdaj bo to odplačal?«

Pri tem se moramo zavedati, da nam nič ne zagotavlja, da se taka raven komuniciranja ne bo razširila, opozarja Zadel: »Pravila igre, ki so jih določili, bodo postala splošna, še posebej, če jih ljudje, ki se s politiki identificirajo, vzamejo za svoja. In to ni dobro.«