Dr. Umberto Galimberti: »Sedimo na tempirani bombi.«

Umberto Galimberti je v Italiji slaven filozof. Čeprav ni pripadnik nobene glamurozne filozofske šole, nobenega trendovskega gibanja in nobene modne smeri. Umberto Galimberti ni freudovec, ni lacanovec, ni bourdieujevec, niti ni briljanten nabildan mladenič rahlo peklenskega videza ali kak prepričan vegan, ki živi na od boga pozabljeni kmetiji brez elektrike, vode in interneta. Je prijeten možic srednjih let, s katerim je lepo poklepetati.
In ob klepetu pozabiti, da je redni profesor na Oddelku za filozofijo Univerze Ca’ Foscari v Benetkah, pisec filozofskih uspešnic in kolumnist.
Nekateri menijo, da se razprodaja. Drugi, da je postaran pesimist. Tretji, da je platonistični nostalgik in jungovski norec. Ker je enako neizprosen do levih in do desnih, se mu je posrečilo, da se je v nekaj desetletjih javnega nastopanja zameril bogu in hudiču.
Pa je vendar le prijeten možic, s katerim je lepo poklepetati ...

Profesor, začela bi kar pri najaktualnejši temi, torej pri krizi ...

Ah, saj smo že vse povedali! Kriza ni ekonomska, reševali pa naj bi jo ekonomisti.

To je kriza Zahoda. Če bi se le kdaj ustavili pri besedah! Zahod pomeni zemlja, kjer sonce zahaja. Morda se moramo za njim spustiti tudi mi.

Stoletja smo živeli na plečih preostalega sveta, našo blaginjo je plačal neki drugi ali tretji svet. Zdaj se moramo spustiti, moramo se zmanjšati, se zreducirati.

To pa nikakor ni v skladu z našo miselnostjo. In pride kriza.

V svojih delih ne govorite (ali redko govorite) o sami krizi; jo pa pogosto povezujete s pojmi, ki se nam sicer zdijo diametralno nasprotje pojma krize – recimo z mladimi.

Mladi živijo tragično življenje, ker prvič v zgodovini Zahoda nimajo pred sabo predvidljive prihodnosti. Nekoč smo prihodnost in mladost kar enačili – mladi so prihodnost! Zdaj pa vsi govorijo o tem, da prihodnost ni več nujna perspektiva mladosti.

Za našo generacijo je še bilo tako, da smo vedeli, kaj bomo počeli, ko bomo doštudirali; sam sem vedel, da bom profesor filozofije, ker sem pač študiral filozofijo in mi je bila filozofija všeč. Danes mladi lahko samo sanjajo o čem takem.

Težava je v tem, da prihodnost ne deluje kot spodbuda, če ni predvidljiva. Zaradi tega živijo mladi zgolj v sedanjosti in ne gledajo naprej.

Imam odličnega študenta, ki je izrazil željo, da bi pripravil doktorat. Pa sem mu rekel: ne, tako boš izgubil samo še tri leta življenja. Vem, mi je odgovoril, da si z doktoratom ne morem pomagati, a vsaj ta tri leta bom živel nekje, kjer bom vedel, kje sem. Potem pa nimam želje, da bi vedel, kaj me čaka.

In to se mi zdi, vidite, grozno.

Kaj se dogaja? Sedimo na tempirani bombi. Veliko je mladih, ki ne delajo in ne študirajo. Živijo v negotovem položaju, preživljajo se s korozijo bogastva, ki so ga akumulirali njihovi starši. Država postaja tako vedno revnejša. Poleg tega pa mladi seveda nimajo nikakršne pozitivne samopodobe več, ta pa je prvi pogoj za kakršnokoli pozitivno vizijo prihodnosti. Sedimo na tej bombi in se tega ne zavedamo.

Nekateri pravijo, da je Umberto Galimberti pesimist. Kako odgovarjate?

Ja, ker imamo še vedno v glavi ta Leopardijev model binoma pesimizem-optimizem! Želel bi, da bi se ljudje nekoliko zamislili in izdelali kredibilen model, ne pa, da nam ponujajo ta propagandni optimizem, s katerim moramo zdaj živeti. Nič novega, da se razumemo. To propagando je uvedlo že krščanstvo s svojim upanjem v posmrtno življenje; potem jo je tržila znanost z mitom o neskončnem napredku, potem marksizem (pravica na zemlji), potem psihoanaliza (ozdraveli bomo) ...

A morda bi morali zdaj vendarle pogledati resnici v obraz.

Nemara se nam zdi, da je realizem pesimističen, ker si nočemo priznati, da ne moremo ohranjati življenjske ravni, ki smo jo imeli doslej, v zadnjih 40 letih, ko sta živeli edini dve generaciji (ne pozabimo tega, edini dve generaciji v zgodovini!), ki sta uživali pravice socialne države. Naši otroci in naši vnuki ne bodo imeli pokojnin.

Življenjska doba se je podaljšala – spet druga huda nevšečnost. Prej sta si žezlo podajala oče in sin, zdaj je treba čakati, da umre ded. Na bogastvo prednikov je treba čakati dolgo, zelo dolgo.

Morda je to pesimizem, kaj pa vem ...

Nekateri vam poleg pesimizma očitajo še žongliranje z nihilizmom.

Ko Nietzsche govori o nihilizmu, pravi, da je nihilizem stanje, ko ni videti smisla, namena. Ko zmanjka tisti »čemu« in potem propadejo vse vrednote. Vrednote so namreč tipično povezane z namenom, s telosom.

To, da se vrednote razvrednotijo, niti ni samo po sebi problem.

Kaj pa so navsezadnje vrednote? Saj jih ja nismo dobili z neba! So socialni koeficienti, s katerimi se družba organizira. Nekoč smo bili organizirani hierarhično, s francosko revolucijo smo se potem organizirali na podlagi enakosti, državljanstva ... Torej so se vrednote spremenile, pa ni bilo konec sveta. Zgodovina se pač tako razvija, s spreminjanjem vrednot.

Nihilizem pa je nekaj drugega; pojavi se, ko vrednote, ki so sestavljale neko celoto družbe ali kulture, propadejo v celoti in na njihovo mesto ne pridejo novi sistemi vrednot. Takrat nimamo ničesar, nihil, v latinščini.

In to se dogaja danes.

V zvezi z nihilizmom mladih v svojih kolumnah pogosto omenjate šolo. Se vam ne zdi, da smo priča zanimivemu paradoksu: govorimo o krizi šol in univerz in hkrati o vseživljenjskem izobraževanju?

To so pač ti nizkotni scenariji, ki si jih izmišljajo neki prav tako nizkotni pedagogi! To so ljudje, ki nimajo kaj početi v življenju, pa si potem izmislijo, da imajo tisti, ki delajo in se potijo, bog vedi kakšne težave pri svojem delu, da potrebujejo coaching, training, consulting itd.

Zato ustanavljamo tudi »izobraževalne agencije« in pozabljamo, da tako agencijo že imamo – imenuje se šola. A ta ima nekaj težav. Treba bi jo bilo premisliti.

Vsak pedagog ve (ali naj bi vedel), da se inteligenca razpre takrat, ko se razpre emotivnost. Emotivnost ni, da se razumemo, neka romantično nedefinirana in nenadzorovana prirojena čustvenost. Ne, emotivnost je privzgojena, oblikovana čustvenost! Je »tisto«, na podlagi česar smo ali nismo sposobni ločevati dobro in zlo, kot je zapisal Kant. K emotivnosti vzgajamo, ne izobražujemo.

Kako? Na primer tako, da v razredih nimamo po 30, 35 učencev, ampak 12 ali 15. Kako naj človeka vzgajamo v teh velikih razredih, ki so nastali znotraj nekih varčevalnih ukrepov? V takih razmerah lahko kvečjemu izobražujemo ... kvečjemu! Vzgoja pa je nekaj drugega, je oblikovanje čustev, da postanejo kognitivna sposobnost.

Smo danes na primer sposobni kognitivno razločevati med dobrim in zlom, kot je zapisal Kant?

Nismo. Pojavi nasilja med mladimi dokazujejo, da včasih dijaki ne ločujejo več med tem, kaj pomeni dvoriti dekletu ali ga posiliti; kaj pomeni prekleti profesorja ali ga pretepsti – iz njihovih pričevanj izhaja, da tega ne ločujejo in da to ni osamljen primer, ampak splošen generacijski pojav. Manjka torej čustvena vzgoja.

Šole bi morale biti vzgojna središča, ne pa izobraževalne agencije, kjer se dijaki učijo uporabljati internet – lepo vas prosim, tega se lahko nauči šestletni otrok, kjerkoli in kadarkoli!

Šola mora vzgajati človeka – in človeka vzgajamo na ravni znanja in čustev. Če se to ne dogaja – in v Italiji se to danes zagotovo ne dogaja –, smo se odpovedali temeljni funkciji šole.

In univerza?

Univerza je pa res popolnoma zašla! Vsaj v Italiji zagotovo; ne vem, kako je pri vas, v Sloveniji ...

Dolga leta je bila to institucija, ki je omogočala pridobitev profesure. Študenti so bili samo pretveza, da je ta ali oni postal redni profesor, da so se ustvarjali stolice in oddelki. To velja predvsem, čeprav ne izključno za humanistiko, kjer imamo danes celo vrsto nepotrebnih stolic, oddelkov in sekcij, fakulteto v vsakem mestecu, ker to pač pomeni ugled!

In potem kar naenkrat za to ni bilo več denarja, za te igrice. In brez denarja seveda ne gre – raziskav ni, pa tudi kadrovanja ni več.

Poleg tega imamo v Italiji še pojem »baronov«, velikih slavnih rednih profesorjev, ki kadrujejo čisto po svoje, s priporočili, z intrigami, zavezništvi ... Meritokracija ne obstaja. V Italiji bi morali preprosto prisoliti zaušnico vsakomur, ki govori o meritokraciji! Zato da bi se sploh lahko ukvarjali z meritokracijo, bi morali doseči raven državljanstva, a v Italiji smo na ravni plemena, kjer sorodstvene vezi veljajo veliko več kot karkoli drugega – struktura sorodstva ima prednost pred strukturo državljanstva.

Mafija je na primer samo vrh ledene gore: jaz te poznam, zato ti pomagam, in potem se mi ti oddolžiš tako, da pomagaš meni ali komu od mojih. To je ta sistem, državljanstva ni.

Se vam ne zdi, da je to splošno človeški problem, ne nujno samo italijanski?

Glejte, tudi v Angliji, v anglosaškem svetu nasploh, je navada, da nekdo »predstavi« kandidata, recimo za delovno mesto asistenta na univerzi. To je sistem priporočil, ki pa je, drugače od italijanskega, javen. Kdor koga predstavlja, zastavi svoj ugled, podpiše priporočilo. Če se potem izkaže, da je kandidat kreten na kvadrat, se osmeši profesor, ki ga je priporočil.

Pri nas pa vse to opravljamo po telefonu, zvečer, po uradnih urah ...

Vidite kako rešitev? Ste tudi vi med tistimi, ki pravijo, da filozofija zdravi ...

(Se namršči.)

... no, ima neko pomembno terapevtsko vlogo?

Pomembno – ne bi rekel. A pomisliti moramo, kje se je rodila filozofija. Saj se ni rodila na univerzi. Rodila se je na atenskih ulicah z namenom, da kritično obravnava splošne predstave, to, kar je za ljudi samoumevno, stereotipe.

Filozofija uči človeka, da vzame v pretres, ali so vrednote, po katerih živi, res korektne, ali vzdržijo kritiko ali pa so samo fascinacije. Filozofija se je rodila kot vojna proti retoriki, umetnosti prepričevanja na podlagi fascinacije.

Danes se mi zdi to najpomembnejše. Danes sploh poznamo samo argumentacijo, ki izhaja iz fascinacije.

Filozofija pa problematizira to, kar je »itak«. Sprašuje se, ali so ideje, po katerih živimo, res primerne za današnji čas. Jih ustvarjamo mi ali pa one ustvarjajo nas? Vprašanje ni tako nesmiselno, kot je videti. Menim, da so lahko tudi ideje bolne – zbolijo, kot zboli duša ali telo, postarajo se in umrejo. Mi pa se jih oklepamo, ker nas pomirjajo, in ne vidimo, da se oklepamo mrtveca.

Se krizi torej lahko postavimo po robu s filozofijo?

Kaj naj rečem ... Če se kdo zanima za ljubezen, naj raje prebere Platonov Simpozij, kot da lista po bulvarskem tisku. To lahko svetujem. Simpozij je krasna knjiga, najlepša, kar jih je bilo kdaj napisanih o ljubezni, o strukturi ljubezni, o pojmu ljubezni.

To je ta filozofija proti krizi.