Dvig cen hrane in naše igre lakote

Pridelava monokultur ne zagotavlja večje proizvodnje hrane in bolj kakovostne hrane, zahteva vedno večjo porabo kemikalij in fosilnih goriv

Zdravje in blaginja milijonov ljudi po svetu je ogroženo, kajti povsod po svetu se zaradi suše draži hrana, opozarja predsednik Svetovne banke Jim Yong Kim. Svetovna banka je pravkar objavila svoj izračun, po katerem so se samo julija cene hrane povečale za 10 odstotkov. Cene soje in koruze so se povečale za 17 oziroma 25 odstotkov. Zlasti ZDA je prizadela najhujša suša v zadnjih desetletjih in ta država izvozi več kot polovico vse koruze na svetu in četrtino žita.

Tudi v Rusiji, Belorusiji, v Kazahstanu in Vzhodni Evropi in na Balkanu je bilo letošnje poletje posebej suho. Svetovna banka kljub temu letos ne pričakuje tako velikega povečanja cen hrane kot leta 2008, ko je prišlo v več državah zaradi tega do nemirov. Lakoto in podhranjenost povzroča človek z industrijskim in kemičnim modelom kmetijstva. Tako kot je mogoče povzročiti lakoto, je mogoče narediti tudi zdravo in hranljivo hrano. Ves čas poslušamo, da bomo brez kemičnih gnojil stradali, toda ta gnojila, ki so v osnovi strup, zmanjšujejo zanesljivost oskrbe s hrano, ker uničujejo plodnost prsti, saj uničujejo organizme v njej, uničujejo insekte, ki uničujejo škodljivce, uničujejo opraševalce, kot so čebele, metulje, ki so potrebni za razmnoževanje rastlin in proizvodnjo hrane, na spletni strani Common Dreams v članku Naše igre lakote piše indijska filozofinja in aktivistka Vandana Shiva.

Industrijsko kmetijstvo je povzročilo resno ekološko in družbeno krizo. Da bi si zagotovili oskrbo z zdravo hrano, je treba poskrbeti za vzpostavitev ekološkega in trajnostnega sistema kmetovanja v skladu z naravo ne proti njej. Industrializacija kmetijstva namreč povzroča lakoto in podhranjenost, za rešitev tega problema pa nam ponujajo še večjo industrializacijo kmetijstva in pridelave hrane. Tisti, ki to predlagajo, ločeno obravnavajo kmetijstvo, hrano in prehrano, čeprav je hranilna vrednost živil odvisna od tega, kako jih pridelujemo in katere pridelke pridelujemo. Od tega je odvisna tudi distribucija hrane. Če pridelujemo proso in stročnice, bo naša hrana bolj hranljiva. Če pridelujemo hrano z uporabo kemikalij, pridelujemo monokulture, te zagotavljajo manj hranljivo hrano na hektar in na prebivalca. Če pridelujemo hrano na ekološki način in na manjših kmetijah, je več ostane doma v gospodinjstvu in manj otrok je prisiljenih stradati, piše Shiva.

Zagovorniki industrijskega kmetijstva se osredotočajo na povečanje hektarskega donosa posameznih poljščin, ne na to, kakšno hrano pridelujemo in kakšna je njena hranilna vrednost. Kriza kmetijstva, prehranska kriza, prehranjevalna kriza in kriza na področju zdravja so med seboj povezane, zato jih je treba povezati in za vse skupaj iskati rešitev, pravi indijska filozofinja. Cilj kmetijske politike po njenih besedah ne more biti zgolj promocija industrijske predelave hrane, kajti kemikalizacija kmetijstva in hrane je recept za zmanjševanje hranilne vrednosti živil in ne more biti rešitev za lakoto in podhranjenost, kajti odprava podhranjenosti se začne s prstjo.

Pridelava monokultur ne zagotavlja večje proizvodnje hrane in bolj kakovostne hrane, zahteva vedno večjo porabo kemikalij in fosilnih goriv, zato je dobičkonosna le za velike kmetijske nadnacionalke in naftne družbe. Industrijsko kmetijstvo je pregnalo kmete s polj in jih nadomestilo s kemikalijami in stroji, osredotoča se na pridelavo poljščin, ki jih obravnava kot tržno blago, saj je mogoče z njimi trgovati na svetovnem trgu. »Osredotočenje na 'donos' za posamezne poljščine ustvarja, kar imenujem 'monokultura razmišljanja',« pravi Vandana Shiva.

Industrijsko pridelana hrana po njenih besedah nima hranilne vrednosti, polna je kemikalij in strupov, kajti hranilna vrednost v živilih ima korenine v hranilni vrednosti prsti. Prst na poljih z industrijsko obdelavo in gnojenjem s sintetičnim dušikom, fosforjem in kalijem, ne vsebuje mikrohranil, prepojena pa je z magnezijem, cinkom, kalcijem, železom. Ljudje, ki uživajo tako pridelano hrano, morajo jesti veliko več, da dobijo iz nje dovolj hranil.

Shiva skupaj z drugimi aktivisti in ekologi tudi opozarja na kakovost starih semen v primerjavi s hibridi, ki jih ustvarjajo in prodajajo nadnacionalke z obljubo, da zagotavljajo boljši donos in večjo odpornost. Tradicionalni kmetje pa opažajo ravno nasprotno, da so njihova tradicionalna semena na sušo in druge neprilike veliko bolj odporne, predvsem pa jim zagotavljajo hrano, saj si svoja semena lahko sami prihranijo za sajenje prihodnje leto. Hibride morajo vsako leto kupiti, kar je dodaten strošek, poleg tega morajo kupiti še umetna gnojila in škropiva, kar številni ne zmorejo, zlasti po več slabih letinah. V Sloveniji se v zadnjih letih tudi povečuje zavedanje, da je stara avtohtona semena treba ohraniti. Vzpostavitev banke avtohtonih slovenskih semen je eden od projektov Evropske prestolnice kulture.