»Za častihlepnost, domišljavost in neumnost voditeljev«

Nas bodo slepi posamezniki spet vodili v uničujočo vojno?

Nihče od ljudi, ki so začeli prvo svetovno vojno, si niti približno ni predstavljal, kaj se bo v njej dogajalo. Evropske vojske je vodil star razred veleposestnikov, grofje in baroni, ki so bili takrat na čelu diplomatskega in vojaškega aparata, so znali piti šampanjec, elegantno plesati, jahati konje in osvajati ženske. Domišljavo so se podali v vojno v uniformah z zlatimi našitki, ki so se bleščali v soncu, s konjenico in s poljubi, ki so jih ukradli ljubkim dekletom, ki so jih osvajali. Prepričani so bili, da se jim uresničujejo romantične sanje o slavi, ki so jih sanjali kot dečki, ko so se igrali vojake. Toda vojna je bila vse prej kot takšna, zaradi razvoja novih tehnologij, piše profesor na univerzi v Koebenhavnu John Scales Avery.

Železnica, telegraf, zmogljivi eksplozivi in avtomatsko orožje so spremenili vse. Nasprotne vojske, v katere so vojake vpoklicali s pomočjo telegrafa in jih pripeljali do bojišč z vlaki, so bile največje v zgodovini. Samo v Franciji so vlaki med 2. in 18. avgustom 1914 prepeljali več kot 3,7 milijona mož, ki so jih vpoklicali v vojsko. V vsej Evropi so tako zbrali več kot 6 milijonov težko oboroženih mož, da bi se borili drug proti drugemu. »Do takrat se to v takšnem obsegu nikoli še ni zgodilo in nikomur se ni niti sanjalo, kako bo takšno bojevanje potekalo,« piše Avery.

Ko je nemški cesar Viljem poslal svoje vojake v boj, jim je zagotovil: »Doma boste, preden bodo drevesa odvrgla liste«. Najprej je kazalo, da se bo to res zgodilo, a avtomatska puška je spremenila način vojskovanja. Vojna je zašla v pat položaj, ker je obramba dobila prednost pred napadom. Na zahodni fronti so si vojaki z obeh strani skopali bojne jarke, ki so segali od Atlantika do švicarske meje. Obe liniji jarkov sta bili ločeni z bodečo žico. Generali z obeh strani so izmenično ukazovali svojim vojakom, naj prodrejo čez to žico do nasprotnikov. Iz tisoč topov so izstreljevali eksploziv, da bi razstrelili žico in pobili čim več nasprotnih vojakov, potem pa krenili v napad.

Vojaki so morali splezati iz jarkov in v dimu kreniti v napad. Kdor se je temu uprl, so ga ustrelili kot dezerterja. Vojake so gnali naprej, padali so v brezplodnih napadih, nobena stran ni pridobila nič. Njihovi voditelji so odpovedali, civilizacija je odpovedala. »Ti vojaki so lahko le umrli, šli v strupen dim in čez bodečo žico v napad, padli pod streli avtomatskega orožja za nič, za častihlepnost, domišljavost in neumnost svojih voditeljev,« pravi John Scales Avery. Milijonom mater in deklet, ki so čakale doma, so se sanje o prihodnosti spremenile v grozo, ko so dobile telegram, da je njihov mož ali fant padel.

V štirih letih, ko se je vojna končala, je padlo 10 milijonov mladih mož, 20 milijonov jih je bilo ranjenih, od tega 6 milijonov tako zelo, da so postali invalidi. Vojna je stala 350 milijard takratnih dolarjev. Ta strošek je bilo mogoče izračunati, ni pa bilo mogoče izračunati stroškov trpljenja ljudi in uničenja vrednot in povzročitelji za to niso odgovarjali. Tragedija prve svetovne vojne je povzročila sovraštvo med narodi, ki so bili udeleženi v njej. To sovraštvo je bilo temelj za novo in še hujšo svetovno vojno le 20 let kasneje.

V drugi svetovni vojni je umrlo približno enako število vojakov kot v prvi, je pa umrlo veliko več civilnih prebivalcev. Samo v nekdanji Sovjetski zvezi je bilo neposredno in posredno ubitih okrog 20 milijonov ljudi, od tega le 7,5 milijona v bojih. Veliko civilistov je umrlo od lakote, bolezni ali kot kolateralna škoda, ker se bojem niso mogli umakniti. Veliko civilistov je umrlo tudi med bombardiranjem mest, kot so London, Rotterdam, Varšava, Dresden, Köln, Berlin, Tokio, Hirošima in Nagasaki. V drugi svetovni vojni je umrlo med 62 in 78 milijonov vojakov in civilistov.

Ali si Benjamin Netanjahu in Ehud Barak, ki razmišljata o začetku nečesa, kar se lahko razvije v tretjo svetovno vojno, v saj približno predstavljata, kakšna bi ta bila, na podlagi izkušenj iz prve in druge svetovne vojne sprašuje John Scales Avery. Netanjahu je Izraelcem dejal, da bo ubitih le 500 prebivalcev, konflikt pa bo končan v mesecu dni. Profesorja Averyja te besede spominjajo na avstroogrske voditelje, ki so leta 1914 bili prepričani, da bo vojna, ki so jo začeli, le majhen boj, s katerim bodo kaznovali srbske nacionaliste, ki so si prizadevali za združitev Slovanov. Ko se je ta napad razvil v uničujočo svetovno vojno, so rekli: »To ni to, kar smo želeli«. Seveda tega niso želeli, a nihče ne more nadzorovati širjenja konfliktov. Osupljiva nerealnost izjav od Netanjahuja in Baraka spominjajo tudi na nerealistične besede cesarja Viljema vojski pred odhodom v napad, da bodo doma, preden bodo drevesa odvrgla liste,« razlaga Avery.

Z napadom na Iran po njegovih besedah ne bi le kršili mednarodnega prava, ampak bi ravnali v nasprotju z zdravim razumom in željami državljanov Izraela. Iran bi se gotovo odzval z raketnim napadom na Tel Aviv in zaprtjem Hormuške ožine. Če bi se v napad vključile tudi ZDA, bi Iran verjetno uporabil rakete tudi za potopitev ene ali več njihovih ladij, ki jih imajo v Perzijskem zalivu. »Ni si težko predstavljati, kako bi se ta konflikt širil: z revolucijo v Pakistanu, vstopom Pakistana, ki ima jedrsko orožje, v vojno na strani Irana, Izrael bi s svojim jedrskim orožjem preventivno poskušal uničiti pakistanske jedrske rakete, Kitajska in Rusija bi podprli Iran. V teh napetih razmerah bi bila nevarnost velike jedrske vojne, po nesreči ali zmoti, zelo velika,« opozarja John Scales Avery.

Ker se tehnologija ubijanja še razvija, po njegovem danes nevarnost katastrofalne vojne visi kot črn oblak nad prihodnostjo človeštva. Moč sodobne jedrske bombe je enaka moči pol milijona bomb, kakršno so odvrgli na Hirošimo. Človeštvu danes grozi uničenje, saj je na svetu 20 tisoč jedrskih bomb, od tega 4.000 v visoki pripravljenosti, kar pomeni, da ima oseba pri sprožilcu le 15 minut časa, da ugotovi, ali je alarm radarskega sistema pravi ali ne, ali sprožiti protinapad ali ne. Tehnične in človeške napake so svet že več krat pripeljale na rob katastrofalne jedrske vojne. Tisti, ki poznajo sistem »zastraševanja«, ga najbolje opišejo kot »napaka, ki čaka, da se zgodi«.

V jedrski vojni nihče ne more zmagati, enako kot nihče ne more zmagati v naravni katastrofi, kot je potres ali cunami. Učinki jedrske vojne bi bili globalni, prizadela bi vse narode na svetu, tudi nevtralne. Študije strokovnjakov za atmosfero so pokazale, da bi že dim iz gorečih mest v primeru omejene jedrske vojne imel katastrofalen vpliv na kmetijstvo. Ta dim bi se razširil v stratosfero, ohranil bi se za desetletje, onemogočil bi, da bi sončna svetloba prišla na Zemljo, onemogočil bi hidrološki cikel in uničil ozonsko plast. To bi imelo uničujoče posledice za kmetijstvo in milijarda ljudi bi umrla od lakote. To so ljudje, ki so danes podhranjeni. Večja jedrska vojna pa bi povsem uničila celotno kmetijstvo za deset let.

Jedrski katastrofi v Černobilu in Fukušimi sta nas opozorili, da bi v primeru jedrske vojne ogromno površin na Zemlji zaradi jedrskega sevanja postalo neprimernih za življenje. »Prva svetovna vojna je bila gromozanska napaka. Danes je svet na pragu enako velike katastrofe. Nas bodo slepi posamezniki, ki se jim niti približno ne sanja, kaj bi to prineslo, spet vodili v uničujočo vojno?« sprašuje profesor Avery.