Aleš Gabrič: "Pri nas je tako, da na preteklost gledamo kot kuharji na sol - dodati po potrebi."

20. in 21. septembra bo v Mariboru mednarodna konferenca Dediščina socializma, ki naj bi mlade spomnila na pozitivne učinke socializma. Bomo spet poslušali očitke, da gre za poveličevanje prejšnjega režima?

V razgreti situaciji, v kateri se nenehno vračamo v preteklost, se lahko vsaka stvar tudi tako interpretira. Nekdo, ki se resno ukvarja z zgodovino, bo v vsakem obdobju iskal pozitivne in negativne plati bivanja, delovanja in prenehanja nekega obdobja. Pri nas pa je tako, da na preteklost gledamo kot kuharji na sol - dodati po potrebi. Izpostavlja se le ena plat.

Kakšna je danes dediščina socializma?

Včasih je bil socialistični sistem na vzhodu pritisk na zahodne kapitalistične države. Da bi zahodne države preprečile delavske nemire, so morale v svoj sistem vključevati nekatere korektive. Sedaj, ko te nevarnosti z vzhoda ni več, pa se zdi, da se naš kapitalistični sistem vrača k svojim negativističnim izvirom, kjer je pomembna le ekonomska plat. Vse ostalo: socialni in družbeni vidiki odpadejo.

Bi bilo mogoče kakšen element socializma sploh prenesti v današnjo družbo?

Nekatere postavke se med ideologijami tako ali tako ne ločijo. V našem okolju klerikalci in komunisti niso bili največji nasprotniki zato, ker bi se tako razlikovali, temveč zato, ker so si bili ponekod preveč podobni. Za ene in za druge je bilo značilno, da niso marali vrhunskih kulturnih ustanov ali univerze vrhunskih intelektualcev. Imajo pa oboji radi amaterske dejavnosti, kar se danes vidi na državni proslavi: ne potrebujemo več vrhunskega ustvarjalca, ampak nekoga, ki bo nekaj naredil zastonj, pri čemer je kakovost sekundarnega pomena. To je dediščina socializma in tudi predsocializma, kjer sta si bili vodilni ideologiji dokaj podobni.

Starejši se socializma spominjajo nostalgično, mladi z zavistjo in občutkom, da so bile takrat razmere za dostojno življenje lažje. Kaj porečete na to?

Generacijska razhajanja so se dogajala tudi v petdesetih in šestdesetih letih. Po letu 1941 so se vodilne funkcije in iz tega izhajajoči socialni statusi delili po zaslugah, kdo je bil zraven. Mladi so bili v petdesetih pred istimi dilemami, kot so danes: obakrat so bili mnenja, da se je treba ukvarjati s sedanjimi problemi, ne pa se pogovarjati o tistem, kar je bilo pred dvajsetimi leti. Bližajo se volitve, in ko grem na kakšno konferenco v tujino, se vsi kolegi križajo, ko jim povem, da mi v predvolilnem času govorimo o preteklosti namesto o trenutnih razmerah.

Nekateri to pripisujejo tudi zaprtosti političnega kroga, ki mladim ne dopušča, da bi zavzeli pomembnejše položaje ...

Mislim, da je danes vladajoča stranka enaka kot komunistična stranka pred petdesetimi leti. Saj se sprašujejo samo, kdo je bil zraven v devetdesetih letih. Pa še pri tem izbirajo samo tiste, ki so danes na njihovi strani.