Animal Collective: Centipede Hz

+ + + + +

Zasedba Animal Collective je s svojimi stalnimi in nestalnimi člani že od samega začetka nagnjena k eksperimentiranju z različnimi ritmičnimi, vokalnimi in instrumentalnimi tehnikami z veliko nenavadnimi efekti. Hkrati zbuja pozornost kot skupina, katere albumi se zmeraj razlikujejo od prejšnjih.

Tudi po plošči Merriweather Post Pavilion, doslej komercialno najuspešnejši, po glasbeni plati pa tudi najdostopnejši (skupino je izstrelila na piedestal tako imenovanega indie rocka), je bilo poznavalcem jasno, da bo naslednji projekt gotovo drugačen. To je bilo zaznati že na prvih EP-jih, ki so sledili albumu, pa tudi na videoalbumu ODDSAC (2010), kjer se je skupina precej oddaljila od lahkotnejše, sprofilirane pop forme in se počasi začela vračati proti začetnemu obdobju svoje glasbene poti.

Če k temu dodamo še kakovostna soloalbuma, ki sta ju samostojno posnela člana zasedbe Avey Tare in Panda Bear, lahko rečemo, da skupina neutrudno raziskuje znotraj in onkraj meja svoje ustvarjalnosti. In tako, kot si je Animal Collective prislužil naziv najvidnejšega indie rock benda na svetu, se je od njega zdaj radikalno umaknil z najnovejšo stvaritvijo, albumom Centipede Hz.

Pomembno je, da se je na njem po nekaj letih odsotnosti znova znašel Deakin, član benda, ki ni sodeloval pri najuspešnejšem albumu. Še pomembneje je, da se je skupina, ki je zadnje čase ustvarjala večinoma prek spletnih povezav, končno zbrala v matičnem Baltimoru in tam tudi konkretno vadila. Centipede Hz četverico vrača v obdobje ploščka Strawberry Jam, le da je glasbena izraznost zdaj veliko radikalnejša. Pravzaprav jo lahko primerjamo s še nekoliko starejšo ploščo Sung Tongs, predvsem zaradi neposrednega, a hkrati razdrobljenega glasbenega pristopa.

Centipede Hz je poln hitro menjavajočih se ritmov, mešanice različnih radijskih frekvenc, zvokov, čudnih vokalnih vložkov in drugega eksperimentiranja, vse to pa se preprosto kopiči v ušesu poslušalca in ustvarja izrazito psihedelične slike, kar je gotovo daleč od pričakovanj novejših oboževalcev skupine. Vedrost in lahkotnost synthpopa z eksperimentalnimi primesmi in opaznimi vplivi skupine The Beach Boys, ki smo jih spoznali z albumom Merriweather Post Pavilion, je zdaj zamenjala navidezna kaotičnost in neorganiziranost z močnimi psihedeličnimi vplivi. Ti so še zlasti navzoči v skladbi Wide Eyed, ki jo prvič odpoje Deakin.

Centipede Hz je pravzaprav še en zvočni eksperiment skupine, ki raziskuje, kako iz kaosa ustvariti red, kar poslušalcu postane jasno šele po vnovičnih poslušanjih enajstih skladb. Velika vrnitev skupine Animal Collective in opazen odmik od ’popa’, značilnega za Merriweather Post Pavilion.