Toksični jezik

Začelo se je junija. Janez Janša je bil 27. junija gost na Radiu Ognjišče. Izjava je bila tipična, izrekel pa jo je pred parlamentarnim glasovanjem o vpisu fiskalnega pravila v ustavo – do katerega potem ni prišlo: »Ko bo prišlo do glasovanj, bo to trenutek resnice. Od tega je odvisno, ali bomo Slovenci v prihodnje še lahko sami reševali Slovenijo iz gospodarske krize ali bomo morali upoštevati pogoje, ki jih bodo postavili drugi. Če ne bo pri teh vprašanjih minimalne odgovornosti na strani vsaj ene opozicijske stranke, potem se Sloveniji obeta tak scenarij reševanja, kot ga lahko spremljamo v zadnjem času v nekaterih drugih evropskih državah, Cipru ali Španiji. Če pa bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino še odlašali, nas čaka grški scenarij.«

Po dveh dneh se je izjava pojavila v mednarodnem tisku in s tem pri analitikih v finančni sferi. Janša ni bil prvi, ki je opozicijo k sprejemu ukrepov prepričeval s črnim slikanjem posledic. A ko to reče premier, finančni analitiki to zapišejo v svoja poročila kot dejstvo. Izjave premierov so v takih primerih samoizpolnjujoče se prerokbe.

Če premier neke države ne glede na dejanske podatke o njenem stanju trdi, da bo država potrebovala mednarodno pomoč, potem za tujce to pomeni le eno: da ta država sicer laže. Da v svet pošilja neresnične in prirejene podatke. Da nekaj skriva.

O Janševi izjavi so v resnem finančnem tisku resno spregovorili šele drugi teden julija. A novinarja Financial Timesa Neil Buckley and Kester Eddy sta bila na srečo skeptična. »Janez Janša ni prvi premier, ki uporablja katastrofično retoriko, da bi s tem prisilil opozicijo v podporo vladnim ukrepom.« Toda glavno sporočilo članka je bilo vprašanje: je Slovenija na poti grškega scenarija? To je pač izjavil slovenski premier.

Zapis v Financial Timesu je bil časovno dovolj oddaljen od trenutka, ko sta Janša in finančni minister Janez Šušteršič začela širiti svoje toksične izjave. Janša namreč ni bil sam. Če si še lahko predstavljamo, da so premierove nepremišljene, toksične izjave posledica njegovega ekonomskega neznanja, še bolj pa njegovega dojemanja sveta – po moje bo ali pa sledi propad –, pa je enako nepremišljene izjave v tistih dneh dal tudi finančni minister Šušteršič. Že 15. junija je v Odmevih nacionalne televizije izjavil: »Res pa so razmere težke. Zato tudi na evropski ravni obstajajo zasilni mehanizmi. Španija bo očitno prva država, ki bo preizkusila, kako to deluje. V skrajnem slučaju bi morala to storiti tudi Slovenija. Vendar sem prepričan, da nam bo uspelo najti boljše rešitve od te.«

Janša in Šušteršič sta se potem umaknila, češ, v tem trenutku situacija še ni taka. Lahko bi bila, a ni. Šušteršič je prostodušno priznal, da sta pretiravala, češ, šlo je za notranjepolitično izjavo. A žal je bilo prepozno. Sledil je padec bonitetnih ocen pri vseh agencijah, potencialna obrestna mera pa je poskočila na višjo raven, kot jo je dosegal akutni evropski pacient tistega trenutka, Španija.

Draga šola za govorjenje neumnosti na nepravih položajih v skrajno nepravem času. Ni ga politika, ki bi kaj takega ponovil. Ne, ni ga človeka (da o oslih ne govorimo), ki bi tako napako ponovil. Lahko je celo res zelo hudo, a tega ne govoriš – ker je potem le še huje. Direktor, ki rešuje podjetje, svojih partnerjev ne prepričuje, naj nekaj časa še delajo, a da jim računov ne bo plačal. Te napake odgovoren človek ne ponovi nikoli več.

Če bo Slovenija na koncu res v položaju, ki ga napoveduje Janša, bo to zgodovinski dosežek: prva država bomo, ki se bo sama razglasila za bankrotirano. Kar tako.

V petek, 31. avgusta, je spletni portal siol.net objavil zapisan in avtoriziran intervju s premierom Janšo. Zakaj poudarjamo, da je bil intervju zapisan in avtoriziran? Ker v tem primeru ni mogoče reči, da je premieru nepreudarna izjava ušla, da se mu je v njemu tipični maniri zareklo. Ne, tokrat je lahko vsako besedo pretehtal. In je spet udaril: »Napovedi gospodarske rasti oziroma padanja za EU se slabšajo, Sloveniji pa zaradi zamud v preteklosti in blokad v sedanjosti ter padanja bonitetnih ocen grozijo še slabše prognoze. Letošnje leto bo izjemno zahtevno, drugo leto pa bo še huje. Možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, je že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena. Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic. Sredi naslednjega leta moramo naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče, če jeseni ne sprejmemo potrebnih ukrepov.«

V ponedeljek, 3. septembra, je izjava zakrožila. Slovenski premier pravi, da je zadolževanje Slovenije onemogočeno. Slovenski premier je rekel, da je Slovenija z oktobrom lahko nelikvidna. In to v trenutku, ko ministrstvo za finance pripravlja prodajo obveznic – ko pripravlja novo zadolževanje.

Razumete, kaj je naredil premier? Kot bi prišli na banko in bančnemu uslužbencu rekli, da kredita, ki ga želite najeti, v resnici tako ali tako ne boste mogli odplačevati, tralala, hopsasa. In banka naj bi vam ga odobrila?

Ali je nor? Se je vašemu premieru zmešalo? Ekonomist dr. Jože P. Damijan je v ponedeljek na svojem blogu na Janševo izjavo reagiral že z naslovom zapisa: »Je Janez Janša prišteven?« Vprašanje ni umestno zato, ker bi se spraševali o dejanski klinični sliki slovenskega premiera, ampak ker je bilo to vprašanje, ki so ga postavljali tuji novinarji in uredniki, ki so v ponedeljek iskali slovenske kolege in analitike, da bi jim povedali, kako resne so razmere. A v nasprotju z večino kvazianalitikov v Sloveniji, ki govorijo na pamet, ki mislijo, da gre samo še za to, kdo bo dal bolj katastrofično izjavo (kar je na izjemen način pokazala ta teden Pop TV, ko je ministre vprašala, kaj pomeni besedna zveza fiskalno pravilo, pa se jim v resnici ni dosti svitalo), ti tujci podatke o Sloveniji poznajo. Spremljajo pač uradne podatke. Tako vedo, da ima Slovenija relativno nizko zadolženost (seveda visoko glede na pretekla leta, a že v primerjavi z večino Evrope smo med boljšimi), vedo, da je Slovenija v resnici po solventnosti v zlati sredini Evrope, vedo celo to, da so slovenske banke za evropske krizne standarde čisto normalno kapitalizirane.

Kaj naj si torej mislijo o Sloveniji, če premier ne glede na uradne podatke daje take katastrofične izjave?

Če premier neke države pravi, da bo lahko njegova država čez en mesec nelikvidna, se namreč o tej izjavi pač ne dvomi. Potem je to država, ki je tako rekoč v bankrotu, mar ne? Seveda o potencialnih bankrotih držav pišejo v teh kriznih časih mediji in novinarji, seveda o tej možnosti razpravljajo analitiki in kolumnisti. A to je ena raven.

Drugo je, če to reče premier. Potem imajo analitiki – in to so na koncu banke, nacionalne banke, skladi, bonitetne agencije, in seveda finančni trgi, ki naj bi na primer kupovali naše obveznice – samo dve možnosti.

Lahko mislijo, da je ta premier pač norec, ki daje neodgovorne izjave. To ni dobro, ali pač? Državi, ki jo vodi norec, pač ne zaupaš.

A druga možnost je še hujša: druga možnost je namreč, da nehajo verjeti našim podatkom. Če premier ne glede na dejanske podatke o stanju države trdi, da bo država potrebovala mednarodno pomoč, da ji grozi, da postane nelikvidna, potem to lahko pomeni le eno: da Slovenija laže. Da v svet pošilja neresnične in prirejene podatke o stanju bank, o stanju javnih financ, o zadolženosti. Da je vse skupaj le prirejeno. Da Slovenija nekaj skriva. Da podatke prireja statistični urad. Da podatke prireja Banka Slovenije. Da podatke prireja ministrstvo za finance. Da podatke prireja vladni makroekonomski urad. Če pa premier tako pravi.

Da postaja toksični jezik slovenskega premiera problem, se očitno zavedajo tudi vsi njegovi partnerji. V resnici so bili v torek, ko so dajali izjave po koalicijskem sestanku, v zadregi vsi. Gregor Virant, Radovan Žerjav, Karl Erjavec in celo Ljudmila Novak so ponavljali, da ni na mestu katastrofično govorjenje. Absurd. Koalicija ustavlja Janšo? Moledujejo ga, naj neha, in to javno? Vsi vedo, da so te izjave nevarne. Vsi vedo, da so samoizpolnjujoče se prerokbe. Imeli smo šolo, imeli smo drago šolo v avgustu. Celo minister za delo Andrej Vizjak, eden najbližjih Janševih pribočnikov, se tega jezika izogiba.

Dolg države, prvo četrtletje 2012:
Slovenija 47,7 % BDP
najboljša Estonija 6,6 % BDP /  Avstrija 73 % BDP
Nemčija 82 % BDP / povprečje evroobmočja 88,2 % BDP / najslabša Grčija 132 % BDP

Predstavljajte si tistega investitorja, ki tuhta o nakupu slovenskih obveznic v dolarjih, katerih prodajo zdaj pripravlja ministrstvo za finance. Pred sabo ima uradne ekonomske podatke o Sloveniji in zadeva ni videti tako slabo. Pred sabo pa ima tudi izjavo premiera, ki uradne podatke pravzaprav zanika. Investitor ne bo dolgo tuhtal. Raje bo kupil obveznice, pri katerih o podatkih ne dvomi. Kaj ti pomagajo dobri uradni podatki, če pa še premier te države trdi, da ne držijo?! Kdo bo kriv, če ministrstvu za finance ne uspe prodati obveznic?

Primanjkljaj države, konec leta 2011:
Slovenija –6,4 % BDP
najboljša Madžarska +4,3% BDP
povprečje evroobmočja –4,1% BDP / Nemčija –1% BDP
Francija –5,2% BDP / najslabša Irska –13 % BDP

Brez skrbi sicer, oktobra zato ne bo prišlo do nelikvidnosti. Slovenija je likvidna. In tudi če ne proda obveznic, bo še vedno likvidna. Se bodo pa njene težave poglabljale. In potem se res lahko uresniči Janšev scenarij. A to je njegov scenarij. Do katerega prelitja v življenje nas bo pripeljal sam. Tega svet še ni videl.

A ne gre le za izjave o makroekonomskem stanju Slovenije. Podobno velja tudi za izjave o bankah. Slovenske banke so v bistveno boljšem stanju, kot govori premier. Janša ima dostop do revizijskega poročila o Novi Ljubljanski banki in ve, da so tujci ocenili stanje kot veliko boljše, kot so bile ocene banke same. Z drugimi besedami: politična histerija, ki jo zganjata premier in njegov finančni minister, je bila po oceni tujcev pretirana. Je Janša to povedal? Ne. Še bolj je začel tolči po bankah. Kako to vpliva na stanje bank in na njihovo zmožnost zadolževanja, tistega nujnega zadolževanja, ki je osnova delovanja bank in bančnega sistema? Komu naj verjamejo analitiki, ki bankam posojajo denar? Podatkom, ki jih o sebi dajejo banke same, ali podatkom, ki jih trosita premier in finančni minister? Seveda bodo mislili, da so podatki bank prirejeni. Da banke in bančniki lažejo, prirejajo podatke, goljufajo. Če pa tako trdita tako premier kot finančni minister!

Le eno vprašanje ostaja brez odgovora. Zakaj premier to počne?

Julija bi to lahko pripisali njegovemu značaju, njegovi nepremišljenosti. Zdaj tega več ne moremo. Zaradi njegovih izjav naša vodilna zunanjetrgovinska partnerica Avstrija preverja, ne koliko utegne biti prizadeta zaradi morebitnega bankrota Slovenije, ampak katera podjetja bo to prizadelo. Seveda je vedno mogoče reči, da mediji pretiravajo, enkrat domači, drugič tuji, a ko avstrijski mediji poročajo o tem, da so izjave slovenskega premiera resno vzeli tudi v podjetjih, ki so vezana na poslovanje v Sloveniji, pomeni, da se je panika že preselila na nižjo raven.

Zakaj premier to počne? Nobenega dvoma ni, da je to posledica razočaranja. Kaj se je zgodilo pretekli teden, da je premier tako reagiral? Objavljeni so bili podatki o slovenskem BDP-ju v drugem četrtletju. Padec je velik, 3,2 odstotka. Zakaj je do njega prišlo? Ker je domača potrošnja obstala. Ker se je zgodilo tisto, kar so ekonomisti napovedovali, ne opozarjali, da bo posledica varčevalne in siceršnje histerije, ki jo zganja vlada.

Ekonomija je psihologija. Ta vlada je nacijo prestrašila. Javni uslužbenci se bojijo za plače, zastraševanje je doseglo vsakega potrošnika. Še slabše bo, še več bo stečajev, vse je zanič, vse banke so zanič, vse je slabo. In zato bomo še bolj varčevali in še bolj stiskali. Janša je računal na to, da se bo po sprejemu prvega varčevalnega paketa vse obrnilo. In se je, še na slabše. EBRD je dala jasno sporočilo: Slovenija bo še bolj nazadovala – zakaj že? – tudi zaradi varčevanja, ki bo še bolj skrčilo slovensko ekonomijo.

Zakaj premier to počne? Kaj hoče doseči? Je morda tudi premier slabo informiran? Morda gre res za to. Morda je glavni problem, da sam premier ne verjame podatkom o stanju Slovenije. Morda pa ima Jože P. Damijan preprosto prav. Za ravnanje slovenskega premiera namreč ni nobene racionalne razlage. Njegovih izjav ni mogoče sestaviti v noben scenarij. Da hoče s tem prisiliti socialne partnerje v večjo prožnost pri pogajanjih? To se sliši še najbolj racionalno. A če s tem Sloveniji povzroča še večjo škodo, če se zaradi tega dejansko stanje res lahko še bolj zaostri, potem to ni racionalno.

Brezposelnost, julij 2012:
Slovenija 8,1 %
najboljša Avstrija 4,5 %
povprečje evroobmočja 11,3 %
najslabša Španija 25,1 %

Kot smo zapisali: julija, ko ni vedel (recimo, da si ni mislil), kakšne posledice imajo tovrstne izjave, bi še lahko rekli, da je s tem poskušal prisiliti opozicijo v podporo vpisu fiskalnega pravila v ustavo. In je šele potem videl, kaj je storil. Ampak danes ve, kakšne so posledice. Ve, da gre za samoizpolnjujoče se prerokbe. Pa je retoriko le še zaostril.

V tem trenutku Slovenijo zelo ogroža prav toksični jezik. Saj Janša res ni osamljen. Toksični smo vsi, mediji, prebivalci, vsi po vrsti vidimo črno in slikamo črno. Kot je v torek zvečer v Odmevih rekel dr. Jože Mencinger: leta 1990 smo bili v slabši situaciji, vzdušje pa je bilo precej drugačno.

To je že tako problem. Velik problem. A premierove izjave so nekaj drugega. Imajo posledice. In če bo Slovenija na koncu res v položaju, ki ga napoveduje – in ustvarja – Janša, bo to zgodovinski dosežek: prva država bomo, ki se bo sama razglasila za bankrotirano. Ki se bo vdala, čeprav za to ni nobenega razloga. Kot bi bolnika s hudo gripo razglasili za mrtvega in ga odpeljali v mrtvašnico.

Racionalnega odgovora na vprašanje, zakaj to počne, ni.