Ukinitev specializiranega tožilstva

Poleg zakona o organiziranosti in delu v policiji, ki ga je vlada že dobila, na notranjem ministrstvu spreminjajo tudi tožilski zakon, ki je bil noveliran šele konec lanskega leta. Besedilo zakona še skrivajo, a po naših podatkih se nedavno ustanovljenemu specializiranemu tožilstvu obeta isto kot Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU), ki naj bi mu bilo specializirano tožilstvo dostojen partner pri preiskovanju najhujših oblik kriminala na strani tožilstva. Dejansko se ukinja, in to po enakem vzorcu kot NPU.

Tudi specializirano državno tožilstvo naj bi formalno ohranilo status posebnega državnega tožilstva na ravni okrožnih državnih tožilstev. Odvzeli pa bi mu kadrovsko in delovno samostojnost. Predvideno je, da naj bi stalno zaposlene najboljše tožilce nadomestili s sistemom sprotnega in začasnega dodeljevanja tožilcev temu tožilstvu. Hkrati bi se iz zakona brisal člen, ki jasno določa pristojnosti tožilstva, in sicer logično ista področja, ki spadajo v delokrog NPU-ja. Zakon zdaj celo taksativno našteva, kdaj in katera kazniva dejanja sodijo v pristojnost specializiranega tožilstva. Po novem pa bo o tem, katera kazniva dejanja bo obravnavalo specializirano tožilstvo, odločal generalni državni tožilec po svoji presoji.

Oba sistema, kadrovskega in vsebinskega, poznamo že iz časov predhodnice specializiranega tožilstva, posebne tožilske skupine. Učinki enega in drugega so znani. Posebna tožilska skupina nikoli ni dosegla namena, zaradi katerega naj bi bila ustanovljena. Da je bil za to kriv prav sistem, po katerem je generalni državni tožilec izbiral in odstavljal kadre in jim dodeljeval ali odvzemal spise, se je najnazorneje pokazalo v mandatu Barbare Brezigar, ko se je zamisel o skupini tožilcev, ki bodo preiskovali najhujše primere, do konca izrodila. Tožilci so se še najbolj vneto ukvarjali s primerom Baričevič. Na izvornem področju dela skupine, pri gospodarskem kriminalu, korupciji in organiziranem kriminalu, pa so se, kot naj bi v kratkem pokazal strokovni pregled dela skupine, nabirali zaostanki. Prevelik vpliv prvega tožilca oziroma tožilke na elitne tožilce se je kazal tudi v odhodih najboljših tožilcev – omenimo naj le Boštjana Penka in Harija Furlana –, ki so drug za drugim odhajali zaradi sporov s tedanjo generalno državno tožilko. Na izpraznjena mesta pa v takšnih razmerah ni želel priti nihče. Nazadnje so v skupini, za katero je bilo sistemiziranih devet tožilskih mest, delali le še trije.

Veljavni zakon, ki je uvedel specializirano tožilstvo za potrebe pregona najhujših oblik kriminala, je bil sprejet v prejšnjem mandatu. In sicer na pravosodnem ministrstvu, v katerega pristojnost je spadalo tožilstvo. Takratni minister Aleš Zalar meni, da je veljavni zakon posledica tega, da smo se nekaj naučili iz izkušenj, »ko za delo v skupini med tožilci ni bilo zanimanja«. Po njegovem mnenju je bila krivda deloma v tem, da so tožilci imeli zadržke glede organizacije in načina dela v skupini, »po drugi strani pa tožilci dela v skupini niso dojemali kot karierne priložnosti, saj je šlo za začasno delovno mesto in poleg tega tudi preveč odvisno od diskrecije šefa. Dolgo in v dogovoru s tožilci smo iskali model, kako kadrovsko okrepiti to pomembno tožilstvo. Vrnitev k staremu sistemu, ki ni prinesel rezultatov na tem zahtevnem področju kazenskega pregona, bi bila velika škoda.«

Sedanje spremembe tožilskega zakona, ki vodijo nazaj v čas prejšnje nedorečene in neuspešne ureditve, so spisali na direktoratu za tožilstvo na notranjem ministrstvu. Tega pa de facto vodi državna sekretarka, pristojna za tožilstvo, Barbara Brezigar.