Politični prevzem policije. In tožilstva.

»Določba pomeni le, da imate namen zamenjati vseh osem direktorjev policijskih uprav in vseh 110 komandirjev policijskih postaj,« je lani jeseni poslanec SDS Vinko Gorenak očital Pahorjevi vladi, ki je v državni zbor poslala nov policijski zakon. In dodal, da je kaj takega za SDS nesprejemljivo. Zdaj je Gorenak minister za notranje zadeve in vladi je predložil zakon, ki predvideva menjavo vseh policijskih funkcionarjev od generalnega direktorja policije do komandirja najmanjše policijske postaje. V enem letu.

Gre za zakon o organiziranosti in delu v policiji, ki naj bi skupaj z zakonom o nalogah in pooblastilih nadomestil sedanji zakon o policiji. Zakona, ki nosita enaki imeni kot predlagana, a ne tudi sprejeta zakona iz časa prejšnje vlade, sta jima v dobršnem delu tudi vsebinsko podobna, vendar s pomembnimi razlikami. Predvsem to velja za zakon o organiziranosti in delu v policiji, ki ga je dve leti pisala strokovna skupina pod vodstvom namestnice generalnega direktorja policije Tatjane Bobnar. Potem pa so ga v nekaj tednih, če že ne dneh, po podobi novega ministra preoblikovali na notranjem ministrstvu.

Pravi policijski šefi

Zakon predvideva nov sistem imenovanja policijskih funkcionarjev, torej direktorjev policijskih uprav in komandirjev policijskih postaj. Po novem naj bi bili imenovani za mandatno dobo petih let z možnostjo enkratnega podaljšanja. To je bila izvirno zahteva Policijskega sindikata Slovenije, da bi preprečili prakso, ko policijski šefi ostajajo na položajih do upokojitve. Predsednik Zoran Petrovič pojasnjuje, da sta sprejemljivi le dve interpretaciji prehoda na novi sistem. Ali da se nove določbe uporabijo šele pri novih imenovanjih po redni poti ali pa da se vsem sedanjim direktorjem in komandirjem izda akt, s katerim se na novo imenujejo na staro delovno mesto po določbah novega zakona. Nikakor pa, opozarja Petrovič, se na podlagi zakona »ne bi smela izpeljati nobena zamenjava in razrešitev. Temu sindikat zaradi kontinuiranega dela v teh enotah nasprotuje.«

Uveljavitev novega sistema za imenovanje policijskih funkcionarjev je le drug izraz za kadrovsko prenovo oziroma čistko v policiji.

A zakon prehoda na novi sistem ne ureja na način, ki bi omogočal varovalke, kakršne omenja Petrovič. Pač pa pušča odprta vrata za hitro zamenjavo kadra. Na vse policijske funkcije se bodo funkcionarji namreč imenovali na novo. Primerni kadri bodo položaje lahko obdržali, neprimerni ne in bodo nadomeščeni z novimi. Takole pravi ena izmed prehodnih določb: »Osebi, ki je ob uveljavitvi tega zakona na položaju komandirja in je imenovana za komandirja območne policijske postaje, začne teči z dnem imenovanja prvi mandat …« In ta je enaka kot za direktorje policijskih uprav. To pomeni, da bodo med uveljavljanjem novega sistema imenovanja policijskih šefov nekateri – tisti, ki jih ne bo imenoval tudi novi generalni direktor – samodejno izgubili položaj. Uveljavitev »novega sistema za imenovanje policijskih funkcionarjev« je torej le drug izraz za kadrovsko prenovo oziroma kadrovsko čistko v policiji. To je prejšnji vladi pred časom očital prav Gorenak, pa je zakon takrat predvideval nekatere varovalke. Recimo določbo, da oseba, ki ne bo ponovno imenovana na funkcionarski položaj, v policiji dobi dosedanjemu statusu primerno službo. Glede na to, da po statusu in plači primernih služb za nekdanje komandirje ali direktorje uprav v policiji ni na pretek, je bila to določba, ki je onemogočala obsežno kadrovsko čistko.

Politični generalni direktor

Poleg tega bo po novem vse policijske funkcionarje imenoval generalni direktor policije, tega pa si bo v skladu s predlogom zakona lahko izbral minister. Iz izvirnega predloga zakona o organiziranosti in delu v policiji so bile črtane vse določbe, ki so zagotavljale, da minister lahko izbira le med najprimernejšimi kadri, ki jih podpira tudi stroka. Minister je po osnovnem predlogu kandidata, ki ga bo predlagal vladi v imenovanje, lahko izbiral le med tistimi, ki jih je kot ustrezne predlagala posebna tričlanska komisija, sestavljena iz predsednika uradniškega sveta, predstavnika državnotožilskega sveta in neodvisnega strokovnjaka s področja varnosti in človekovih pravic, ki bi ga imenoval predsednik republike. Od vsega tega v zakonu ni ostalo nič, razen: »Generalnega direktorja policije imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra.« Vlada pa lahko šefa policije tudi kadarkoli odstavi, brez obrazložitve. Doslej so bili vselej v zgodovini določeni dokaj strogi pogoji, kdaj in na kakšen način lahko politika oziroma vlada razreši prvega moža policije, zdaj tega ni več. Generalni direktor policije po Gorenakovem zakonu poleg tega nima niti mandata in ostane na funkciji zgolj toliko časa oziroma vse, dokler ga vlada ne razreši. V prvotnem zakonu je bilo navedenih pet razlogov za razrešitev, zdaj ni nobenega. Razlog za razrešitev vodje represivnega organa je lahko le odločitev vlade.

Skrajšani so tudi roki za prehod na novi način imenovanja policijskih šefov. V zakonu predvideni rok je bil pred posegom novega vodstva notranjega ministrstva za komandirje leto in pol, zdaj je le še leto: »Komandirji območnih policijski postaj morajo biti po določbah tega zakona imenovani v enem letu od njegove uveljavitve.«

Sindikalist Zoran Petrovič: »Zaradi uvedbe novega načina imenovanja generalnega direktorja policije in hkratnega odvzema samostojnosti NPU-ju lahko doživimo izjemno grob poseg v delovanje organa.«

Ukinitev NPU

Iz prvotnega zakona pa niso zgolj brisali določb, ki so imele namen omejevati prevelik vpliv politike na operativno delo policije in kadrovske aspiracije. Nekatere so tudi dodali, z istim namenom. Najočitnejše so novosti glede položaja in vloge pred komaj poltretjim letom ustanovljenega Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).

Formalno NPU ostaja »organiziran v notranji organizacijski enoti generalne policijske uprave, pristojni za zatiranje kriminalitete«. Brisana pa je bistvena določba, da je »pri izvajanju svojih nalog strokovno in operativno avtonomen«. V praksi je to pomenilo, da je bil direktor NPU-ja povsem samostojen pri odločitvi, katere konkretne zadeve s področja »gospodarske kriminalitete, korupcije in organiziranega kriminala« bo v delo prevzel urad. Zdaj bo to z internim aktom sproti določal generalni direktor policije. Ta, kot rečeno, po predlogu zakona nima niti mandata, pač pa je imenovan za nedoločeno obdobje, ki ga konča vlada, ko ji šef policije ni več všeč. In ta, zdaj povsem od politike odvisni prvi mož policije, bo lahko povsem po svoji presoji imenoval direktorja NPU-ja. Gorenak se je namreč poleg delovnega okvira, pri katerem so bili elitni preiskovalci doslej samostojni, odločil odpraviti tudi drugi bistveni pogoj njihove avtonomije. Prej je generalni direktor policije na položaj direktorja NPU-ja lahko imenoval le kandidata, o katerem je pozitivno mnenje izrekla posebna komisija, sestavljena iz predstavnika državnotožilskega sveta, predstavnika organa, pristojnega za preprečevanje pranja denarja, in strokovnjaka s področja odkrivanja najhujših kaznivih dejanj. Komisije zdaj ni več, generalni direktor policije lahko imenuje kogarkoli.

V praksi to pomeni, da lahko notranji minister kadarkoli in v katerikoli konkretni zadevi, ki jo preiskuje NPU, opravi nadzor. Doslej NPU-ju ni bilo treba niti nikogar obveščati, kakšne aktivnosti izvaja, kaj šele, da bi mu politika lahko postavljala vprašanja. Od NPU-ja bo ostalo le še ime. Formalno bo to še vedno NPU, sicer pa zgolj še ena izmed enot kriminalistične policije. Da gre v bistvu za ukinitev NPU-ja, opozarja tudi sindikalist Petrovič: »Zaradi uvedbe novega načina imenovanja generalnega direktorja policije in njegovih namestnikov in hkratnega odvzema samostojnosti NPU-ju lahko doživimo izjemno grob poseg v delovanje takšnega organa.« Dr. Branko Lobnikar s Fakultete za varnostne vede pa opozarja, da je odprava natančno določenih pristojnosti in odgovornosti NPU-ja »korak nazaj in nikakor ne bo pripomogla k boljšemu položaju na področju, ki je eno od najbolj odgovornih za sedanji porazni položaj države Slovenije«. Po njegovem mnenju bodo posledice vidne hitro, saj bomo pri preiskovanju najhujših oblik kriminalitete »zopet tam, kjer smo bili takrat, ko smo ugotovili, da je treba nekaj spremeniti. In to hitro. Rezultat je tipično slovenski – po nekaj letih se vračamo na izhodišče, še bolj upehani, še revnejši, še manj voljni delati prav in dobro.«

Na ministrstvu za pravosodje, kjer so v spremembah policijske zakonodaje opazili željo po povečevanju političnega vpliva na policijo, notranje ministrstvo pozivajo k tehtnemu premisleku.

Notranji minister Vinko Gorenak se je odločil storiti nekaj korakov nazaj. Ali bolje rečeno, policijo je vrnil nekaj desetletij nazaj. Iz odnosa med politiko in policijo bo odvzel tako rekoč vse bistvene varovalke, ki so se postopno uvajale v zadnjih dvajsetih letih. Res je, kot piše v obrazložitvi zakonskih sprememb, da Avstrija, Nemčija in Velika Britanija nimajo tako visokih požarnih zidov med politiko in policijo, kot jih je v zadnjih letih postavljala Slovenija. A to so države z dolgoletno pravno tradicijo, kar Slovenija niti ne more biti niti ni.

Med medresorskim usklajevanjem so z notranjega ministrstva zakon poslali tudi na pravosodno ministrstvo. Po naših podatkih so strokovne službe tega ministrstva poudarile več nevarnosti, ki lahko izhajajo iz takšnega podrejanja policije politiki, a dokument eni in drugi skrivajo. Pomenljiv pa je že odziv ministra za pravosodje in javno upravo Senka Pličaniča: »Ne nasprotujemo spremembam policijske zakonodaje, ki gredo v smeri povečevanja vpliva ministra oziroma ministrstva na delo policije. Bistvo naših pripomb je, da je takšne posege treba tehtno premisliti in zelo jasno pravno urediti.«