7. 9. 2012 | Mladina 36 | Kultura
Nekaj izvirnega na papir
Zvonko Čoh in Milan Erič, žlahtna mojstra ilustracij, čičk čačk, pisanih pack in bohotnih miniatur, ki rade oživijo
Milan Erič in Zvonko Čoh z delovnim orodjem v naročju.
Če bi hotel našteti vse nagrade, ki sta jih stahanovca slovenske animacije Zvonko Čoh in Milan Erič – za prijatelje dvoedini tim Čoh & Erič – prejela med svojim več kot 30-letnim ukvarjanjem s čičkami čačkami, tako mirnimi kot nemirnimi, bi potreboval posebno prilogo. Kaj šele, če bi hotel podrobneje popisati njun opus; Mladina bi bila zajetnejša od svoje poletne izdaje, v kateri se gnete kopica intervjujev z vseh koncev sveta.
Naj zato strogo formalno omenim le, da sta Čoh & Erič tista akademska slikarja, ki sta ustvarila prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika? in zanj leta 1999 prejela nagrado Prešernovega sklada. Socializacija bika? (vprašaj v naslovu sta opičila, ker vse do konca ni bilo jasno, ali bo Socializacija uspela in ugledala luč projektorja) je bila rdeča nit razstave Laboratorij profesorja Rozine – Narisani filmi, ubrisane risbe in druge čičke čačke, ki sta jo leta 2006 postavila ... hm, postavljala, v Moderni galeriji: štirinajst dni sta ročno, z bucikami, na kartonaste stene pripenjala pet tisoč risb, dokler stene niso bile dobesedno tapecirane s prizori iz njunega razgibanega celovečerca. »Socializacija bika? je bila od začetka do konca ročno delo. Risanje, rezanje, fotografiranje, še montaža je bila ročno delo. Lepljenje s selotejpom in podobne reči. Več kot 20 tisoč uporabljenih risb, več kot 12 let prostega časa,« se spomnita Čoh & Erič. »Risala sva s svinčnikom, svinčnik pa na folijo ne prime, tako da je bilo treba figurice rezljati in lepiti na folijo. Zadnja leta so nama pomagale tri sodelavke in seveda Ivo Štandeker.«
Mladinin novinar in izjemni poznavalec stripa, ki je točno pred 20 leti padel v obleganem Sarajevu, ju je obiskal v ateljeju in takoj priskočil na pomoč. »Ivo nama je veliko pomagal pri risanki. Senčil in rezljal je, ker pa je bilo to ponavljajoče se delo zanj preveč monotono, je iz čistega dolgčasa ustvaril nov lik: obešalnik, ki se premika in obleče.« Kasneje ju je angažiral še za risanje tematskih naslovnic Mladine.
Zvonko Čoh, 28.10.1988: JLA in vohunske službe
Milan Erič, 11.11.1988: Igrice tajnih služb
Čoh & Erič sta v sodelovanju z Ivom med letoma 1987 in 1991 ustvarila serijo živopisnih, žmohtnih in strogo angažiranih Mladininih naslovnic. Z zvrhano mero simpatične žlehtnobe so duhovito povzemale družbenopolitični kaos, ki je zajel našo takratno domovino Jugoslavijo, jo pripeljal na rob živčnega zloma in naposled pahnil čez, v krvavo orgijo balkanskih vojnih iger. Zanimivo, Čoh & Erič se s stripom nikoli nista posebej ukvarjala. »S stripom sva se ukvarjala le za vzorec, ker zanj preprosto nisva imela časa. Priznava, trudila sva se, Milan je nekaj malega risal za Katedro in Ciciban, v glavnem pa so nama ves prosti čas požrle risanke,« pojasnjujeta.
Milan Erič, 16.2.1990: Nova podoba Jugoslavije
Kdor pozna tandem Čoh & Erič, dobro ve, da vseh njunih čičk in čačk ni mogoče zapreti v eno samo galerijo, pa naj bo ta še tako moderna. Pohvalno je, da so se tega zavedeli prav v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju, ki bo od 14. septembra pa do 27. oktobra v svojih prostorih gostila trdoživa animatorja in njune ’ubrisane’ podobe vseh vrst in oblik. »Vsekakor je lepo in vsakemu razstavljavcu laska, če je razstava dobro obiskana, tudi če so eksponati popolnoma zanič. Seveda se oba zelo trudiva, da se to ne bi zgodilo, a človek nikoli ne ve,« se je nekam zaskrbljeno po glavi počohal Milan Erič. Dodal je, da sta se na prijazno povabilo odzvala z veseljem, pa tudi s strahom, »ker je bila spet panika, s čim napolniti te čudovite, a gromozanske prostore«.
Milan Erič, 25.3.1988: Gradnja Mamulove vile
Zvonko Čoh, 27.11.1987: Parada na Dan republike
Zvonko Čoh, 1.1.1991: Hudič je prišel po svoje
No, da v resnici sploh ni tako grozno, je potrdil tudi Zvonko Čoh in o njuni skupni razstavi Nekaj na papir povedal: »Razstava prinaša obilo papirja in tudi nečesa, kar naj bi na njem bilo. To pa so najrazličnejše ilustracije, risbe, take in drugačne skice, podobe od tu in tam, čičke čačke, pisane packe, zablodele risbe in bohotne miniature za mlado in staro, za otroke in odrasle. Med to pisano risarsko šaro zlahka prepoznamo Kekca, Obutega mačka, Enci benci na kamenci, ki jih naša beroča mladina dobro pozna. Vemo, da otroci radi rišejo in slikajo, in na razstavi je v posebej opremljeni sobi tudi zares mogoče kaj pobarvati,« razloži Zvonko. Potem namigne: »Ker pa v vsakem odraslem še vedno prebiva človeška duša, je poskrbljeno tudi za tovrstne osebke: z obilico hudomušnih, ciničnih, pikrih, nesramnih, politično delikatnih risanih komentarjev našega časa. Da ne bo preveč dolgočasno, se bodo vmes vrteli risani filmi, projekcije, animacije in prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika?. Če utegnete, se naslikajte oziroma narišite tam tudi vi ali pa odložite kaj na papir.«
Ni kaj dodati. Treba je le še priti tja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.