Zakaj pričakovati, da bo tokrat drugače?

Okrevanje po recesiji, ki jo povzroči finančna kriza, je šibkejše in počasnejše kot okrevanje po »normalni« recesiji

Napačno prepričanje, da je »tokrat drugače«, je pripeljalo politike do tega, da so v prvih letih po letu 2000 preveč dolgo dopuščali kreditiranje brez meja in s tem postavili temelje za sedanjo finančno krizo. Zdaj, ko govorimo o okrevanju, pa je enako nevarno prepričanje, da tudi, ko gre za okrevanje, ne bi smelo biti drugače, piše direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros.

Mnogi politiki in ekonomisti ugotavljajo, da je bilo okrevanje po krizi 2007/2008 veliko počasnejše kot po vseh krizah po vojni. Po prejšnjih krizah je v povprečju trajalo dobro leto, da se je zaposlenost vrnila na predkrizno raven. Po tem standardu je okrevanje po sedanji krizi izredno počasno, kar velja tako za gospodarsko proizvodnjo kot za zaposlenost. Politiki zaradi tega menijo, da je upravičeno uporabiti vsa sredstva na makroekonomski ravni, da bi dosegli okrevanje, ki bi bilo primerljivo z okrevanjem po prejšnjih krizah.

Pri tem pa pozabljajo, da je ta kriza nastala zaradi eksplozije kreditov brez primere, zato je treba pričakovati, da je tudi padec enako globok. Ko je kriza izbruhnila, so številni pričakovali okrevanje v obliki črke V (hiter padec in hitro okrevanje), ne da bi preverili, da je okrevanje po recesiji, ki jo povzroči finančna kriza, šibkejše in počasnejše kot okrevanje po »normalni« recesiji, piše Gros.

Ker je okrevanje po finančni krizi drugačno, standardne makroekonomske politike ne učinkujejo tako, kot bi pričakovali. To potrjuje tudi pogled čez Atlantik. Šok zaradi finančne krize je bil v ZDA in evroobmočju enak, saj gre za primerljivo veliko območje, primerljiva je notranja raznolikost, v obeh primerih imamo v povprečju enak skok cen nepremičnin, v obeh primerih imamo enak finančni sistem.

Gospodarstvo ZDA je po izbruhu krize zelo podobno kot v evroobmočju: BDP na prebivalca je na obeh straneh Atlantika še vedno okrog 2 odstotka pod ravnijo leta 2007, stopnja brezposelnosti se je povečala za enako stopnjo v odstotnih točkah. Evroobmočje ima Irsko in Španijo, ZDA pa Nevado in Kalifornijo. ZDA so dovolile povečanje javnofinančnega primanjkljaja na več kot 10 odstotkov BDP, v evroobmočju je manj kot 6 odstotkov BDP.

Najbolj šibko okrevanje ima država, ki se je odločila za najbolj obširno zasipanje trga s svežimi denarjem: BDP na prebivalca v Veliki Britaniji je še vedno 6 odstotkov pod ravnijo leta 2007. Lahko bi rekli, da je Velika Britanija poseben primer, ker finančne storitve ustvarijo velik delež njenega BDP. Toda dejstvo je tudi, da njeno gospodarstvo ostaja v močnem padcu, čeprav velja, da je najbolj prožno v EU, in mu je vlada zagotovila močne fiskalne in monetarne spodbude.

Kljub temu kaže, ugotavlja Gros, da je tokrat okolje po krizi res drugačno, zato so makroekonomske politike malo naredile za izboljšanje razmer. Države, kot sta ZDA in Velika Britanija, ki so rekordno zadolžene, stavijo, da se jim bo dodatno zadolževanje obrestovalo in bodo izšle iz krize z močnejšim gospodarstvom. A s tem tudi tvegajo, da bodo končale v nemilosti finančnih trgov.

Zgodovina kaže, da obrestne mere ne ostanejo za večno na rekordni ravni, spremembe, ko se zgodijo, so lahko nenadne. Zakaj pričakovati, da bo tokrat drugače?