Dušan Semolič: "Morda vseh pravic, ki jih imajo pri nas zaposleni, res ni mogoče najti v večini evropskih držav, toda lažje se je kakšni pravici odpovedati pri plači 1800 evrov neto kot pri plači 763 evrov bruto."

Je reforma trga dela nujna?

Nekatere spremembe sedanje zakonodaje so potrebne, že zato, da se odpravijo nepravilnosti na trgu dela. Treba je spremeniti trende, ki krepijo zaposlovanje na negotovih oblikah dela, okrepiti pravno in socialno varnost tistih, ki delajo na teh delovnih mestih, spremeniti definicijo minimalne plače, saj je ta krivična do večine delavcev, ki delajo v najtežjih delovnih razmerah. Sedanji zakon o delovnih razmerjih določa, da je delo za nedoločen čas pravilo, delo za določen čas pa izjema. Toda dogajanje na trgu dela je diametralno nasprotno - delo za določen čas je pravilo pri vseh novih zaposlitvah. Država tega ne bi smela dovoliti. Trg dela ni samopostrežna trgovina, kjer je vse dopustno v imenu konkurenčnosti in tržnih zakonitosti. Delo ne sme biti blago in delavec ne sme biti le strošek v hlastanju po dobičkih.

Je smer predlagane reforme prava?

Očitno je minister Vizjak opozorila, da se ne bomo pogajali o noveli zakona o delavnih razmerjih, če bo ta posegla v 30-minutni plačani odmor in dodatek na delovno dobo, vzel resno - ni jih podcenjeval, kar se je pogosto zgodilo pri prejšnjih ministrih. Je pa ostala zelo sporna uvedba malega dela, ki je že bila zavrnjena na referendumu, kar bo vplivalo na krepitev negotovih oblik dela. Prav v času krize zaposleni potrebujejo posebno varstvo. Pomenljivo je, da je bilo v evropskih državah, kjer je varstvo delavskih pravic razmeroma visoko, manj odpuščanj in tudi gospodarska rast je bila ohranjena. Morda vseh pravic, ki jih imajo pri nas zaposleni, res ni mogoče najti v večini evropskih držav, toda lažje se je kakšni pravici odpovedati pri plači 1800 evrov neto kot pri plači 763 evrov bruto.

Se od reforme pričakuje preveč?

Glede zakona o delavnih razmerjih nekateri gojijo nerealna pričakovanja. Zakon sam po sebi ne odpira novih delovnih mest. Tudi ni res, da zakon preveč ščiti zaposlene in da je to vir vsega zla, s katerim se srečujemo v tej krizi. Evropske finančne ustanove pritiskajo na naše politike, naj sprejmejo njihovo mantro, da je rigidnost zakonodaje vzrok nizke konkurenčnosti našega gospodarstva. Toda konkurenčnost je odvisna od drugih pogojev - delovanja pravne države, znanja menedžmenta, deleža BDP-ja, ki gre v raziskave in razvoj, pravilnih poslovnih odločitev, inovacij. Zanimivo je, da se nobena od teh institucij ne zaletava v rigidni trg članov uprav. Motijo jih delavske odpravnine za večdesetletno delo, ne pa tudi visoke odpravnine članov uprav za nekajmesečno delo.

Bi bila smiselna ustanovitev odpravninskega sklada?

Ideja o odpravninskem skladu je zanimiva, bi jo pa morali doreči. Dejstvo je, da mnogi delavci, kljub pravici do odpravnine, te ne dobijo, ko gre podjetje v stečaj. Zakonodaja ščiti predvsem banke, ki si s hipotekarnimi pravicami zavarujejo svoje terjatve in na koncu delavcem pogosto nič ne ostane. Potrebna je temeljita sprememba sistema, ki bo pripeljala tudi do tega, da bodo najprej poplačani delavci, banke pa motivirane za to, da predvsem rešujejo podjetja, ne pa da zavestno peljejo podjetja v stečaj, ker se prek tega lažje in hitreje poplačajo.