Death Grips: The Money Store

Verjetno že vse od Nirvane ni bilo benda, ki bi mu s tako surovim, s punkovsko energijo nabitim značajem uspelo pritegniti najširšo publiko.

Še več, seattelski punkrockerji so za podpis pogodbe z veliko založbo precej pristrigli peruti svojemu zvočnemu nasilju, trojec iz Sacramenta pa za podpis pogodbe s Sonyjevim Epicom ni sklepal nobenih kompromisov. OK, Death Grips je za zdaj resda še daleč od Nirvanine popularnosti, vendar njegova priljubljenost raste iz dneva v dan. Z lanskim mikstejpom Exmilitary je najprej navdušil kritike in privržence podtalnega rapa, danes pa njegova najprepoznavnejša skladba na YouTubu šteje že slab milijon klikov.

Za Death Grips še lani niso slišali niti njegovi someščani, sedaj ima ta slabi dve leti stari trojec za sabo nastope – ki so zbudili izjemno pozornost – na nekaterih največjih festivalih. Tisti, ki so imeli priložnost videti katerega od koncertov, o zasedbi govorijo v presežnikih, njeno glasbo (in skozi spote vizualno podobo) pa vidijo kot novo veliko glasbeno prelomnico.

In s čim je trojec sprožil hvalospevni tornado? Najprej je to izvirnost, kakršne v popularni glasbi nismo slišali že vsaj deset let. Je tudi budnica občinstvu, ki ima dovolj impotentnosti, jokavega patosa in poštirkanih trendi ’rockerjev’. Death Grips je poleg tega izpolnitev hrepenenja mladeži, ki ob gledanju starih posnetkov kultnih punkrockerjev, hardkorovcev, raperjev in rejverjev vzdihuje: »Vi ste imeli njih, mi imamo Beyonce, Coldplay, Bieberja ...« In navsezadnje je to tudi agresivnost, eksplozivnost, divjost ali – če hočete – nihilizem, ki na enajsto potenco kliče k uporu.

Death Grips seveda ni edini sodobni bend z jajci, toda drugače od bendov, ki prepričujejo že prepričane, so Sacramentčani (iz)našli formulo, privlačno celo za mainstreamovsko publiko. A naj vas to ne zavede. Kljub nesporni privlačnosti glasba ponudi skrajno avanturistično, celo naporno (a zato toliko slajšo) izkušnjo. Hiphopersko naravo ji narekujejo frontmen MC Ride s punkovsko ostrim spoken wordom, raba nenavadnih zvočnih vzorcev, pa tudi glasbene podlage Andyja Morina in Zacha Hilla, ki raperske klišeje prepotencirata v (basovske) ekstreme. Toda vsaj toliko kot hiphopu trojec dolguje rocku in elektronski plesni glasbi. Pa to niti ni pomembno. Najpomembnejše so izjemna intenzivnost, zvočna drznost in brezkompromisnost, zaradi katerih se plošča The Money Store uvršča med nesporne favorite letošnjega leta.

A morda ne za dolgo. Zasedba že za jesen obljublja izid novega albuma, ki naj bi po napovedih z udarnostjo presegel obe dosedanji plošči. Verjetno je čas, da nabavite večje zvočnike!!