Lauba

O muzeju galeriji, ki bi podpiral mlade lokalne umetnike, skrbel za njihovo produkcijo in sočasno odkupoval njihova najnovejša dela ter jih predstavljal javnosti, v Sloveniji le sanjarimo. Takšen muzej, ki bi bil povrhu še v zasebni lasti, pa je za slovenskega kulturoljubca nekaj skorajda nepredstavljivega.

Na koncu zagrebške Ilice stoji črna tovarna. Danes se imenuje Lauba, hiša za ljudi in umetnost, v Jugi so v njej v TKZ-ju šivali prte in posteljnino, kot jahalnico avstro-ogrske vojske pa so jo zgradili v začetku prejšnjega stoletja. Danes je kulturni spomenik, ki je do leta 2007 sramotno propadal. Predpisi so za stavbo predvidevali razstavno ali storitveno dejavnost, in ker je v Laubi kar 1350 enotnih kvadratnih metrov in v njej morebitni zaslužkarji niso smeli zgraditi stanovanj, je imelo mesto težave pri iskanju investitorjev. Tako je bilo vse do leta 2006, ko je na vrata potrkal hrvaški poslovnež in zbiralec sodobne umetnosti Tomislav Kličko.

Tu se pričenja zgodba o Laubi, zasebnem muzeju sodobne umetnosti. Leta 1991 je Kličko, ki je videti kot umirjena hrvaška različica Francija Zavrla, podjetje ustanovil tako, da si je denar sposodil od prijatelja. Istega leta je za 300 nemških mark, razdeljenih na tri mesečne obroke, kupil grafiko hrvaškega umetnika Otona Glihe. Danes vodi podjetje Filip Trade, ki ga je imenoval po prvorojencu, v njegovi zbirki pa je več kot 500 del hrvaških umetnikov in umetnic.

Kličko kupuje dela, ki so na hrvaškem nastajala od petdesetih let prejšnjega stoletja do včeraj. Številne mojstrovine ključnih skupin in obdobij iz hrvaške zgodovine umetnosti so našle svoje mesto prav pri njem. Med njimi so kakovostni kosi skupin in gibanj, kakršni so Exat 51, Nove tendence in Gorgona. Najstarejše delo v zbirki je podpisal izjemni hrvaški kipar Ivan Kožarić leta 1949, najmlajši umetnik, katerega delo je vključeno v zbirko, pa je leta 1984 rojeni Igor Ruf, ki so mu letos podelili prvo nagrado na hrvaškem trienalu kiparstva. Kličko je omenjeno delo kupil leto pred tem.

V zbirki Filip Trade so res dobri kosi, npr. Kompozicija Vlada Kristla s prve razstave Exat 51 (1952), za hrvaško umetnostno zgodovino ključna dela, kakršna je Plava površina Iva Gattina (1959), pa za zbirko naročena dela, namenjena razstavljanju v javnem prostoru, npr. Uzlet Ivana Kožarića (1999–2003), in celo dela, s katerimi se je Hrvaška predstavljala na pomembnih prireditvah, npr. Latency (Sala Colonne) Ivane Franke s 53. beneškega bienala (2007). Tu so še razvpita dela, o katerih smo brali v Globusu, New York Timesu in jih je omenjal BBC, kakršna je za medije izredno zanimiva prva javna skulptura Brucea Leeja v Mostarju Ivana Fijolića (Bruce Lee Show Off, 2007).

Sprva se povezava med podjetjem in zbirko ni poudarjala. Filip Trade je na skrivaj sodeloval pri organizaciji in produkciji številnih umetniških projektov, pa tudi neodvisnih umetniških društev in kulturnih ustanov. Med letoma 2002 in 2005 je podeljeval še nagrado za sodobno umetnost, ki so jo po vrsti osvojili: David Maljković, Matko Vekić, Kristian Kožul in Viktor Popović, med letoma 2008 in 2009 pa je najemal hčerinsko galerijo na Linienstrasse 113 v Berlinu in mlade hrvaške avtorje predstavljal na tujem.

Lauba je v avgustovskem soncu videti fenomenalno. Z do popolnosti ohranjeno fasado navduši ljubitelja klasične arhitekture, s črnino pa nevpadljivo, a odločno govori o prisotnosti v sodobnem trenutku. Nekdanja jahalnica je postala prvi uspešni primer rekonstrukcije kulturnega spomenika v zahodnem delu Zagreba. Vsi zaščiteni elementi, arhitekturna plastika zunaj, oblika oken, okenske rešetke, posebnosti notranjščine in strešna konstrukcija, so bili z rekonstrukcijo vrnjeni v izvirno stanje.

Rešitev zgradbe je omogočil načrt prostora, ki deluje kot hibrid pisarniških prostorov in galerije. Takoj za vhodom je mesto dobil še bife, kjer lahko tudi kaj prigriznete in se napokate pravkar pečenega kruha kuharja Velimirja. Za vrati pa čaka Lauba, velika galerija v enotnem prostoru, eden od treh delov celote, kulturna institucija, ki je že od vsega začetka zasnovana kot delno finančno samooskrbna celota, ki zase skrbi z najemnino za pisarne, zaslužkom bifeja, pa tudi z razstavno dejavnostjo.

Prenovo stavbe je podpisal na natečaju izbrani AGP Dizajn, ki je bil pred tem nagrajen za stavbo DHL-a v Novem Zagrebu. Projekt Lauba je uresničen skromno in z minimalnimi sredstvi, saj je bil cilj stavbo predvsem ’očistiti’ in prilagoditi novemu namenu. Arhitekti so za vodilo izbrali geslo ’back to basics’, zato so ohranili pomembne zgodovinske sloje stavbe. Zidovi v notranjosti so očiščeni do opeke in tako so vidni položaj nekdanje etaže tkalnice, odebeljeni vzhodni zid, ki se je skorajda zrušil ob odstranitvi naslonjenega objekta, zaplate, ki so ostale od nekdanje industrijske ventilacije ... V notranjosti je dobro vidna tudi zaščitena strešna konstrukcija, restavrirana in premazana le s temeljno barvo. Takšni detajli so dosledno ohranjeni v celotnem prostoru, ki ustvarja občutek ’zamrznjenega gradbišča’. Na drugi strani je vstavljen kubus, sodobni dodatek, ki se dviga v high-tech slogu, preoblečen s črnimi stekli. Pisarne, razporejene po njem, se odpirajo na sodoben »gank«, s katerega se ponuja pogled po razstavnem prostoru.

Ker v hiši ni prostora za skladiščenje, je arhitektka Morana Vlahović zasnovala inovativno rešitev za razstavljanje in skladiščenje iz aluminijastih pregrad, ki zamenjujejo razstavne stene in jih je mogoče poljubno prestavljati po prostoru. Kustosinja Laube, umetnostna zgodovinarka Vanja Žanko, pohvali prilagodljivost prostora: »Če želimo, lahko ustvarimo popolnoma odprt prostor ali pa v njem s pregradami zgradimo gost labirint.«

In kaj za vraga pomeni Lauba? Ne, na srečo ne gre za kratico iz črk imena ustanovitelja ali kakšno drugo dolgočasno pogruntavščino, kakršne zmanjšujejo ugled marsikaterega podjetja. Lauba je lokalno ime za krožni drevored v Vrbovcu, kjer je Kličko preživel deška leta in slišal besedo, ki je verjetno popačenka nemške besede »laub«, listje.

Lauba je videti ’kul’ in na srečo je ’kul’ tudi njen program, ki predstavlja umetniško produkcijo, poleg tega pa, pravi Vanja, »pomaga odkrivati nove oblike izražanja hrvaških vizualnih umetnic in umetnikov, želi si prispevati k dvigu javne zavesti o moderni in sodobni hrvaški umetnosti in sodelovati v mednarodnih kulturnih tokovih«. Umetniki in umetnice mlajše generacije, katerih dela je zbirka Filip Trade sistematično odkupovala, so v Zagrebu končno našli oder za svoje nastope. Lauba predstavlja njihova dela, poleg tega je laboratorij za umetniške eksperimente in inovacije. Inovativna je tudi postavitev zbirke Ringlšpil, v kateri vsakih nekaj mesecev zamenjajo dela, zato je ob vsakem obisku na ogled kaj novega: »Ena od vodilnih misli, ki je navzoča pri naši predstavitvi hrvaške umetnosti danes, je pokazati kontinuiteto. Hrvaška ima izvrstno umetniško tradicijo, iz katere izhajajo številna estetska trenja našega časa. V Laubi se srečujejo preteklost in sedanjost, etablirano in eksperimentalno, staro in novo.«

Osmi Ringlšpil v tretjem letu obstoja se je odprl junija in ponuja Marino Abramović, Lovra Artukovića, Tomislava Brajnovića, Braca Dimitrijevića, Ivana Fijolića, Ivano Franke, Zlatana Vehabovića in številne druge. Toda tu niso le dela iz depojev, ampak tudi občasne razstave, nove produkcije in odkupi ter dogodki, ki jih ni mogoče ločiti od zbirke. Razlika med stalno zbirko in začasno razstavo je izbrisana, prva je del druge in sproža nova branja in občutke.

Seveda tudi v Laubi ni vse rožnato. Težava, ki je še niso dokončno rešili, je težava, s katero se spoprijemamo vsi: denar. Z veliko truda in s premalo sredstvi Lauba vzdržuje program in širi svojo dejavnost ob pomoči prostovoljcev, mladih umetnostnih zgodovinarjev, ki s tem pridobijo praktično izkušnjo kustosovega dela. Uspeva ji tisto, kar mnogim ne uspe: živahna je, fleksibilna, trudi se in na vsakem koraku je videti, da njeni skrbniki živijo z njo. Izbrani mladci in mladenke z Vanjo Žanko na čelu pripravljajo odprtja, čuvajo razstave, vodijo obiskovalce in sodelujejo pri postavitvi del, vse do enajstih zvečer, ko gre Lauba navadno spat. Črna vrata črne fasade se zaprejo in temna lepotica čaka na nov živahen dan, ki ga bo preživela s sodobno umetnostjo.

Muzej:
Lauba
Kdo: Tomislav Kličko, Vanja Žanko in več kot 500 umetnin
Kje: Prilaz baruna Filipovića 23, Zagreb
Kdaj: vsak dan razen za božič in veliko noč od 15.00 do 23.00