Angelčki in čevapčiči

Po poletju neskončnih narodno-zabavnih festivalov, koncertov Modrijanov in dveh delov prireditve Graška gora poje in igra z Andrejem Hoferjem je bilo v soboto skoraj katarzično gledati prireditev, na kateri ni bojazni, da bi se na kakšnem od balkonov pojavila strašna Jožeta.

Slovenska popevka je kljub klavrnemu začetku z gibalno neusklajenim pevskim zborom v soboto lepo presekala grozoto petkov in sobot na nacionalki, in kar je najlepše, dobili smo Maria še pred začetkom nove sezone njegove oddaje, brez kričanja in poskakovanja celotnega studia.

No, Mario in Mojca Mavec sta se sicer izkazala za voditeljski par z visoko vsebnostjo sladkorja, kajti kot da Marieva domačna prijaznost in infantilna navdušenost Mojce Mavec ne bi bila dovolj, sta se odločila, da bosta v loži, ki sta jo v ljubljanski operi uzurpirala za potrebe vodenja prireditve, precej govorila v rimah. Takšnih, ki so včasih spominjale na tisti famozni video srednješolk, ki so na zaključni prireditvi rime tako tvorile, da so glagole na zadnje mesto postavljale.

A nič zato, tudi rimajoča Mario in Mojca sta boljša kot gostilniška Boštjan in Jasna, zato smo Slovenski popevki letos marsikaj odpustili. Na primer to, da smo pred vsako skladbo morali gledati, kako se nastopajoči izživljajo z okraševanjem torte. Nismo pa jim odpustili nenehnega ponavljanja, da medtem ko gledalci doma za kazen gledamo oglase za jogurte, ki Aleksandri Balmazović pomagajo pri boljši prebavi, ki ji dela težave, odkar je celo poletje jedla golaž in čevapčiče, in oglase za jogurte, ki jih prideluje tista grozljivo srečna družina iz Alp, gostje v Operi lahko gledajo arhivske posnetke s starih Popevk.

No, o čevapčičih smo kakšno slišali tudi v rednem programu, in sicer v skladbi Katarine Male, ki bi poleg nagrade za najboljše besedilo lahko domov odnesla še nagrado za najboljši evfemizem za prezgodnji izliv in orgazem (»tudi če se konča, še preden vidim angelčke«), in seveda nagrado za omembo čevapčičev.

Žirija ima pač včasih poseben okus, in čeprav povsem razumemo, da je glavno nagrado odnesel Hamo, malo manj razumemo izbor občinstva, ki je letos največ glasov namenilo Nuši Derendi in Marku Vozlju, ki sta prepevala o tem, naj jima sodi le nebo, in o tem, naj prvi kamen vržejo tisti, ki brez greha so. Mi smo med skladbo nenavadno veliko premišljevali o Črtomirju in Bogomili.

V resnici je Slovenska popevka letos skušala ustreči vsem. Tistim, ki radi poslušamo solidno glasbo, tistim, ki radi poslušajo o grehih iz ust interpretke himne SDS, tistim, ki se radi spominjajo »zlatega« obdobja slovenske popevke, in tistim, ki si ne predstavljamo nacionalke brez Maria. Za tiste, ki si ne predstavljajo prireditve brez Prifarskega Mitje, pa bo že čez en teden na sporedu Festival narečne popevke. Lepa jesen bo.