Estetika hrupa

Čeprav se jesen še ni pošteno začela, septembrski koncertni dogodki napovedujejo odlično koncertno bero v prestolnici, pa tudi v njeni bližnji in daljni okolici. Potem ko so nas v Mariboru očarali Islandci Sigur Rós s svojo zunajzemeljsko scenografijo in eterično, skorajda angelsko glasbo, se je te dni pri nas ustavila še ena legenda alternativnega rocka.

Kim Gordon, ki je skoraj tri desetletja predstavljala tisti nekoliko privlačnejši del legendarne newyorške alternativne skupine Sonic Youth, je skupaj s bostonskim free noise kitaristom Billom Naceom obiskala ljubljanski Kino Šiška, kjer sta predstavila svoj projekt Body/Head, ki je letos izšel pri založbi Ecstatic Peace! Ta je v lasti Thurstona Moora, ki je seveda druga polovica benda Sonic Youth in hkrati tudi nekdanji mož Gordonove. Zaradi ločitve je bilo njuno skupno delovanje postavljeno pod vprašaj, ljubljanski oboževalci skupine Sonic Youth pa so se morali tako zadovoljiti z nastopom Gordonove v duetu z Naceom. A da ne bo pomote, projekt Body/Head ni izšel na nikakršnem digitalnem nosilcu zvoka, temveč na danes nekoliko pozabljeni avdiokaseti, kar precej odraža duh časa, v katerem so nastali Sonic Youth, hkrati pa tudi njihove svetovne nazore.

Kim Gordon se je v glasbenem delovanju zunaj matičnega benda posvetila precej eksperimentalnemu glasbenemu izrazu. Nastopa z različnimi glasbeniki, ki tudi sami eksperimentirajo, med drugim z Ikue Mori in Yoko Ono, sodelovala pa je tudi z legendarno Lydio Lunch in drugimi predstavniki ameriškega undergrounda. Projekt Body/Head, ki jo je pripeljal v Slovenijo, je, kot rečeno, zasnovala skupaj z Naceom, free noise kitaristom, ki je izrazito aktiven na bostonski glasbeni sceni, kjer je sodeloval že s precejšnjim številom sorodnih glasbenikov.

Njun nastop v manjši dvorani Kina Šiška je očitno pritegnil fanovsko bazo skupine Sonic Youth, ki je z nestrpnostjo čakala na začetek koncerta. Ta se je začel s premikajočo se črno-belo projekcijo fotografije za nastopajočima in z neartikuliranim procesiranim zvokom kitare, ki se je med nastopom samo še nadgrajeval in zahajal v precej eksperimentalne vode na meji noisa, psihedelije, na trenutke pa tudi punk-rocka. Poleg izrazito zanimive interakcije dveh eksperimentalnih kitar, ki so ustvarjale nekakšno zvočno estetiko hrupa, so koncert zaznamovali tudi vokali Gordonove, zlasti pa minimalistična scenografija, ki je poleg slušnih učinkov ustvarjala tudi vizualne efekte.

Korekten nastop dueta, ki je nepretrgoma igral slabo uro, obiskovalce pa pustil v negotovosti, ali bomo morda lahko tudi Sonic Youth še kdaj poslušali v živo.