Grizzly Bear: Shields

+ + + + +

Letošnja jesen prinaša obilo novih albumov iz vetrovnega in izrazito ustvarjalnega Brooklyna. Poleg skupine Animal Collective, ki jo pogojno lahko označimo kot del brooklynske scene, se po krajšem premoru na prizorišče vrača tudi četverica Grizzly Bear.

Njen zadnji album Veckatimest (2009) je ponudil retro varianto zvoka šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, podkrepljeno s sodobnimi atmosferičnimi vložki in z zanimivim, izrazito čutnim večglasnim petjem. Sveži album Shields pa je očitno nadgradnja in s tem odmik od vseh napak in spodrsljajev, ki so se fantom pripetili na dosedanjih albumih.

Grizzly Bear, ki so prejšnji material utemeljili na opaznih vplivih folka, starega rocka in americane, so s takratnim ploščkom Veckatimest dobesedno osvojili glasbene lestvice in s tem vstopili med najvidnejše izvajalce neodvisnega rocka onkraj velike luže. Po naporni dveletni turneji, ki jo je povzročil uspeh albuma, so se najprej odpočili, potem pa začeli snemanje novega materiala, ki se v teksaškem studiu, kamor so se najprej zatekli, ni uresničilo. Vrnitev na Cape Cod in v New York je očitno spodbudila ustvarjalnost skupine, saj Shields zveni kot njena najmočnejša stvaritev doslej.

Že otvoritvena skladba Sleeping Ute nakazuje nekoliko drugačen način; s svojo raznovrstnostjo, z opaznimi psihedeličnimi prvinami in eksperimentalnimi atmosferičnimi vložki se giblje v več smeri. Tam, kjer so Grizzly Bear nekoč delovali zadržano in nesamozavestno, se tokrat izkažejo s suverenimi in svežimi zamislimi, ki so očitno plod delovanja vseh članov. Večino komadov s prejšnjega ploščka je podpisal frontman Ed Droste, na albumu Shields pa je opazno in predano sodeloval celoten bend. Ed Droste in Daniel Rossen se pogosto izmenjujeta pri petju in občasno pojeta tudi dvoglasno, vendar je tokrat produkcija bolj surova in ne toliko dodelana kot na predhodniku.

Poleg opaznih elementov, ki prevladujejo na novem ploščku, od veliko več eksperimentiranja do kompleksnosti komadov in značilnega psihedeličnega prizvoka, je ravno nekoliko surovejši zvok albuma pripomogel, da Shields zveni boljše od predhodnika. Pri tem je najpomembneje, da skupina še zmeraj ohranja tudi pretanjen občutek za pisanje kakovostnih pop komadov, kar je očitno v skladbi Yet Again, ki se spretno giblje med klasičnimi obrazci pop skladbe in inventivnega eksperimentiranja s psihedeličnimi vplivi, zlasti pred zaključkom.

To, da sta se dva člana skupine, Daniel Rossen in Chris Taylor, pred kratkim posvetila novima projektoma, je očitno prineslo svež veter v bogato zakladnico zasedbe Grizzly Bear, saj Shields pomeni kar nekaj korakov naprej v razvoju skupine, čeprav v komercialnem smislu precej zaostaja za predhodnikom. Očarljivo.