»Cent je edini denar, ki prinaša srečo«

Se še spomnite, kako smo pred leti brez širokopasovnih prenosov podatkov čakali, da bo v kino prišel najnovejši film, pa so trajali meseci in včasih celo leta. Še slabše je bilo z zvezdami sodobne umetnosti. V Slovenijo so takšni umetniki prišli le redko in pogosto šele tedaj, ko je njihova zvezda že ugašala. Tudi pri tem je bilo vse odvisno od producentov in distributerjev. Toda prišli so boljši časi. Prišel je zavod za sodobno umetnost Aksioma in te dni v Ljubljano pripeljal projekt umetnice Christin Lahr, ki je lani na intermedijskih oskarjih, Ars Electronici, prejel posebno nagrado.

Christin ni prav nič oskarjevski tip človeka. Simpatična nemška umetnica, kuratorka in profesorica medijske umetnosti je v projektnem prostoru Aksiome postavila pisarno z mizo in direktorskim stolom. Stol je njen za čas razstave, prav toliko pa je moj, tvoj in njegov. To je stol vseh Ljubljančanov, saj si ga je Christin izposodila iz županovega urada. Njena zadnjica redno greje stol, prav kot je treba, vsak dan po osem ur. Če jo obiščete, bo z vami poklepetala o birokratskih strukturah, ki so se že davno odtujile človeku, in navrgla še kakšno o tem, kaj storiti, da bi sistem postal do človeka prijaznejši.

Aktivna tajčistka je zamisel o pretakanju moči uporabila v svojem življenju in pri delu. Njen pogled na svet pripoveduje, kako ideje, ki kot v starogrških časih potujejo od človeka do človeka, spremenijo svet. »Ideja, da lahko nekaj dajo le bogati, je napačna. Vsak ima kaj, kar lahko ponudi. Spremeniti je treba le pogled na to, da je tisto, kar dajemo, vedno povezano s ceno. Večina največ vrednih stvari nima cene. In nekatere izmed teh stvari lahko dajo tudi reveži,« je prepričana.

Njena kapljica v morje je državljanski boj proti vse večjemu javnemu dolgu države. Umetnica od 31. maja 2009 nemškemu zveznemu ministrstvu za finance nakazuje po cent na dan, v polje »namen plačila« pa vsak dan vpiše novih 108 znakov iz Marxovega Kapitala. »Zaradi eksponentnega učinka obresti in obrestmi od obresti bodo donacije poskrbele za državni dolg z dne 31. 5. 2009 v višini 1.746.599.197.210 evrov v 300 letih,« pravi. Umetnica sistemu, ki se je odtujil človeku, nastavlja ogledalo, ko se mora ta vsak dan spoprijemati z birokratskim vpisovanjem njenih mikrodonacij.

Kapital je tako varno shranjen in celo vpisan v nemški Bundesbanki, njeno dejanje pa govori o tem, da bi med sistemom in posameznikom moralo vladati enakopravno razmerje. Posameznik bi po svojih močeh lahko skrbel za sistem, prijazen do človeka, ta pa bi skrbel za posameznika. Pot je še dolga, a če vsak izmed nas prepriča svojega soseda, sodelavca, mater ali taščo, se bo mreža širila naprej in naprej.

Nekateri bodo verjetno v brado zamrmrali kakšno o idealizmu, a Christin ima veliko življenjskih izkušenj, ki jih rade volje podeli z obiskovalcem. Pripoveduje, kako je eden izmed premožnejših obiskovalcev ene od njenih razstav na široko odprl denarnico in iz nje izvlekel bankovec za 500 evrov. »Hvala,« mu je odvrnila umetnica, »jaz sem ok, denar pa podarite človeku na ulici, prvemu, za katerega boste mislili, da ga res potrebuje.« Nekega drugega večera je s svojo vizijo navdušila taksista. Njeno idejo tega, da je občinsko last vsakega posameznika, pa je sprejela tudi skupina šolskih otrok, ki naj »ne bi vedeli nič o kapitalu«, kakor jih je predstavila učiteljica.

Vsak med nami je oseba z močjo, le da nam življenje preprečuje, da bi to moč prepoznali. »Če ste z nekom prijazni, se bo dobro počutil. Morda bo zato tudi sam prijazen do drugih. Morda bo komu ponudil roko ali mu pomagal prečkati cesto. Morda bo imelo majhno dejanje naše dobrote velikanski učinek,« pravi Christin. Takšno razmišljanje je podobno teoriji zamaha metuljevih kril, ki spremenijo svet. Teoriji, ki morda drži, gotovo pa ponuja upanje in vero v to, da človek ni nemočno bitje v morju sistema. Temelji na komunikaciji, razumevanju in dobroti, ki jo lahko damo najprej sebi in nato še drugim. Gre za trenutke veselja, podobne tistim, ki jih doživimo, ko na cesti najdemo novčič. Z njim ne bomo obogateli, a vraža, da nam bo najdeni novčič prinesel srečo, za hip osreči.

Christin po mestu za seboj pogosto pusti cent. Včasih ga odloži na nenavadnem kraju, jih zloži v stolpiče ali druge vzorce. Ko jih najdemo, pride trenutek zadovoljstva, trenutek prepričanja, da ni vse tako črno, kot nam pripovedujejo. Da nismo tisti, ki moramo poslušno in prestrašeno slediti navodilom od zgoraj, ampak tisti, ki imamo moč, da s svojimi odločitvami in dejanji ustvarjamo človeka vreden svet.

Razstava in pisarna za pogovore:
MACHT GESCHENKE: Das Kapital
Kdo: Christin Lahr
Kje: Aksioma – Projektni prostor, Ljubljana
Kdaj: do 5. oktobra 2012