Podcenjeni milijardni problem ameriških bank

Za predsednika Baracka Obamo je reševanje avtomobilske industrije in bank ključna tema volilne kampanje

Junija 2010 pristojni odbor ameriškega kongresa ni našel dobre besede za program vlade za reševanje bank. Centralna banka (FED) in ministrstvo za finance »uničujeta denar glavne ulice, da bi popravili napake Wall Streeta« so kongresniki napisali v poročilo. Ko je guverner FED Ben Bernanke dejal, da bo zavarovalnica AIG, ena največjih prejemnic davkoplačevalskega denarja, ta sredstva vrnila, so mu kritiki zabrusili, da je »brezupni sanjač«. Zdaj, dve leti pozneje, so mnenja precej drugačna, v Die Zeit piše Thorsten Schröder.

AIG stoji spet na solidnih temeljih, prodala je visoko rizično enoto, ki se je ukvarjala s trgovanjem z izvedenimi finančnimi instrumenti, in se skrčila na »normalen obseg«. Če bo vladi uspelo prodati za 18 milijard dolarjev delnic, bo država prvič po letu 2008 spet postala manjšinska lastnica te zavarovalnice. Po bankrotu velebanke Lehman Brothers je država kupila 92 odstotkov delnic AIG, zdaj namerava vse delnice prodati, z dobičkom za davkoplačevalce v višini 15 milijard dolarjev.

In naenkrat v ZDA reševalno akcijo po izbruhu finančne krize slavijo kot velik uspeh. Za predsednika Baracka Obamo je reševanje avtomobilske industrije in bank ključna tema volilne kampanje. Hvale profesorjev in izvedencev zvenijo tako, kot da bi reševalna akcija že bila zaključena, a dejanske številke zvenijo drugače, piše Schröder. Organizacija ProPublica ugotavlja, da je država dobila od 604 milijard dolarjev, kolikor je plačala za reševanje bank in podjetij po propadu banke Lehman Brothers, vrnjenih le 304 milijarde dolarjev. Od 700 finančnih organizacij, ki so lahko preživele le z državno pomočjo, jih je 300 še vedno na seskih države.

Če bi država danes prodala delnice podjetij, ki jih je reševala, bi v številnih primerih imela izgubo. Če bi recimo po današnji ceni 25 dolarjev za delnico prodala 50-odstotni delež v General Motors, bi ustvarila izgubo v višini 15 milijard dolarjev. Da bi pokrila stroške reševanja tega proizvajalca avtomobilov, bi tečaj njegove delnice moral narasti na 53 dolarjev. To pa je vrednost, ki je za mnoge analitike glede na težave koncerna v Evropi (Opel), utopična.

Tudi reševanje hipotekarnih bank Fannie Mae in Freddie Mac vse bolj postaja katastrofa, nadaljuje Thorsten Schröder. Ko jima je grozil bankrot, jima je država priskočila na pomoč s 188 milijardami davkoplačevalskih dolarjev. Vprašanje je, ali bo ta denar kdaj dobila vrnjen, ocenjuje ProPublica. Kaže, da se družbe od krize niso nič naučile, problem »preveliki, da bi lahko padli« se je zaostril, tako smo zdaj »zaradi reševalne akcije na začetku nove krize«, ocenjuje William Black, profesor ekonomije na univerzi Missouri. Administracija je zamudila priložnost, da bi od podjetij, ki jih je reševala, zahtevala izvedbo korenitih sprememb. Kako drago bo ta reševalna akcija na koncu stala davkoplačevalce v ZDA, zdaj še ne ve nihče. Zdaj še velja prepričanje, da bi brez reševalne akcije bilo še veliko huje, zaključuje Schröder.

Matt Taibbi, novinar časopisa Rolling Stone, pa opozarja, da ameriška politika – tako prejšnja republikanska s predsednikom Georgom Bushem kot sedanja demokratska s predsednikom Barackom Obamo - zoper povzročitelje krize ni uvedla niti ene zvezne kriminalistične preiskave, kljub očitnim znakom, da gre za veliko korupcijo, in gre za tipična kriminalna dejanja kot so kraja, goljufija, kriva prisega in utaja davkov. Eden od odvetnikov, ki delajo za podjetja na Wall Streetu, je Taibbiju pojasnil, da je za »te ljudi v sodstvu vse, kar rečejo odvetniki, ki zastopajo Wall Street, smiselno, ne glede na to, kako neumno je«. Družbe z Wall Streeta plačujejo svojim odvetnikom milijone dolarjev, da iščejo obvode in se borijo. Svojim odvetnikom govorijo enako, kot Lehman Brothers pred bankrotom: »V knjigah bi 50 milijard dolarjev posojil radi prikazali kot prodajo. Najdite pot, kako to narediti, da bo legalno.« Tako pravo deluje na Wall Streetu piše Matt Taibbi.

Enako kreativno bi morali po njegovih besedah razmišljati tudi tožilci. A tega ne počnejo, ker nočejo biti kreativni, ko so vpleteni politično vplivni bogati ljudje. Raje uporabljajo svojo kreativnost za obsodbe revnih priseljencev. Kaj se je dogajalo za kulisami v politiki, v razpravah o predlogih, s katerimi bi preprečili dejanja, ki so privedla do krize, pa zdaj po Taibbijevih besedah razkriva knjiga Poplačilo: zakaj Wall Street vedno zmaga (The Payoff: Why Wall Street Always Wins), ki jo je napisal Jeff Connaughton, pomočnik senatorjev Teda Kaufmana and Joeja Bidena. V njej piše, kdo je poskrbel, da zakonodaja za izvedbo bistvenih reform ni bila sprejeta, zakaj dobri predlogi niso bili sprejeti, čeprav nekaj skrivnosti še vedno ostaja. Connaughton piše o ljudeh, ki so bili incestno povezani, pogosto prek finančnih ali političnih vezi, včasih prek porok, včasih prek vseh treh.