Dobri menedžerji se ne selijo iz podjetja v podjetje

Nadzorniki in lastniki podjetij za menedžerje zagovarjajo visoke nagrade in plače. Pravijo, da jih morajo dobro plačevati in jim zagotavljati številne ugodnosti, saj sicer pobegnejo h konkurenci. Pravijo tudi, da je menedžment treba dobro plačevati tudi zaradi tega, ker je njegovo delo odgovorno, saj morajo voditi podjetje, pa tudi, ker je treba usposobljene ljudi dobro plačati. Toda študija, ki je bila objavljena pred dnevi, tega ne potrjuje.

Charles M. Elson, direktor centra John L. Weinberg za upravljanje podjetij na univerzi Delaware, in raziskvoalec Craig K. Ferrere sta ugotovila, da dobri menedžerji ne morejo kar hoditi od podjetja do podjetja, kajti vsako podjetje potrebuje vodstvo s specifičnimi znanji. Predsedniki uprav se ne selijo pogosto v drugo podjetje, če to počnejo, so zgube, pišeta raziskovalca. Ugotovila sta tudi, da današnje plače in nagrade vodilnih menedžerjev niso posledica tekmovanja podjetij zanje, »ker je njihov talent redka dobrina«, kajti konkurenčni trg za menedžerje ne obstaja, ampak rezultat medsebojnega napenjanja mišic in boja za prestiž med menedžersko srenjo in nadzorniki, kdo zmore dati več in kdo lahko dobi več.

Elson in Ferrere sta spomnila, da več znanstvenih študij dokazuje, da so menedžerji, ki zrastejo v podjetju, uspešnejši od tistih, ki pridejo od zunaj. Prav tako ni samoumevno, da bo menedžer, ki je uspešen v enem podjetju, tak tudi v drugem, kajti ta znanja niso prenosljiva. To pomeni, da ne drži, da so usposobljeni menedžerji danes generalisti in se lahko brez omejitev selijo med podjetji. Prav slednje opažamo v Sloveniji, zlasti ko gre za podjetja, kjer ima prek državnega lastništva glavno besedo politika.

Istočasno, ko so plače menedžerjev zletele v nebo in »je njihovo znanje postalo redka dobrina, ki jo je treba dobro plačati, da ostane oziroma pride v podjetje«, so zaposleni postali strošek, ki ga je treba čim bolj zmanjšati. Njihovo znanje ni cenjeno, zanj velja, da so vsak čas zamenljivi, saj pred vrati čaka ogromno brezposelnih, ki so pripravljeni prejeti za delo za bistveno manj oziroma za minimalno plačo, samo, da bi dobili delo. V Sloveniji se tak odnos do znanja in sposobnosti zaposlenih, ki so v očeh vodstva in menedžerjev, ki imajo pred očmi le čim večji dobiček v čim krajšem času, veliko krat zgolj »cenena in hitro zamenljiva roba«, v precejšnji meri kaže v dosedanjih pogajanjih o reformi trga dela in delovnopravne zakonodaje.