Pop za glasbene sladokusce

Prejšnji petek je Kino Šiška tudi uradno vstopil v četrto sezono in najbrž ni več junaka, ki se ne bi strinjal, da je center urbane kulture upravičil svoj namen in močno popestril kulturni utrip v Ljubljani.

Na svoj račun smo prišli predvsem ljubitelji koncertov, saj so se v treh letih v Šiški kot po tekočem traku vrstili nastopi atraktivnih, aktualnih in žanrsko raznovrstnih glasbenih ustvarjalcev. In kar je s stališča zanimivih, tržno neobremenjenih domačih bendov še bolj pomembno - končno so dobili prostor, kjer lahko s samostojnimi koncerti preverijo svojo priljubljenost pri širšem občinstvu. Potem ko so Šiško že napolnili Laibach, Ali En, Klemen Klemen, Melodrom in Moveknowledgement, je to brez večjih težav sedaj uspelo še dvojcu Silence.

Ljubljančana sta si v dvajsetletni karieri resda nabrala veliko privržencev doma in po svetu, toda v koncertnem kontekstu smo ju v zadnjih desetih letih videvali le izjemoma. To je sicer lahko prednost, je pa hkrati res, da je tudi od njunega prejšnjega pravega albuma minilo dolgih osem let, ki sta jih dejavno (ter umaknjeno od medijev in fenov) preživela v gledališču. Strah, da ju je publika pozabila, je bil odveč, zato je, vesel nad odzivom, celo do koncertov zadržani Boris Benko med nastopom pritrdil, da je bil njun premor morda vendarle predolg. No, o tej odsotnosti v petek ni bilo nobenih sledi, koncert je bil vrhunski, kar zlahka pripišemo njunemu perfekcionizmu, v katerem ni nič prepuščeno naključju.

Ker je šlo za predstavitveni koncert, so uvodni del nastopa krojile skladbe z nove plošče Musical Accompaniment for the End of the World, v dodatku pa smo slišali še nekaj starejših in za to priložnost prikrojenih skladb. Klavirskim izvirnikom sta ostajala zvesta druga polovica zasedbe Silence, Primož Hladnik, in ob tej priložnosti pridruženi član Igor Vićentić (ta je sodeloval že pri snemanju albuma), novo širino pa je skladbam s svojim glasom - tistim svojim prepoznavnim, dragocenim inštrumentom -, narekoval Benko, ki je priložnostno odigral še sintetične linije. Sodeč po spoštljivi tišini (in glasnemu aplavdiranju med skladbami) je občinstvo uživalo v vsaki sekundi koncerta, in čeprav gredo skladbe s svojo pop senzibilnostjo hitro v uho, si nihče ni drznil preizkušati svojih pevskih sposobnosti. Malo zato, da ne bi zmotil krhkega, intimnega dialoga dveh klavirjev, in še bolj zato, ker je Benkovim izjemnim vokalnim bravuram preprosto nemogoče slediti.

Kljub (zrelemu) pop predznaku je glasba Silence v svoji izvirnosti, drugačnosti in ne nazadnje preciznosti daleč stran od potrošniškega pop enoumja ter zato posebnost v slovenskem in v svetovnem merilu.

Vsi, ki ste ju zamudili, imate priložnost za popravni izpit konec novembra, ko bosta skupaj s simfoniki nastopila v Cankarjevem domu. Mi pa se sprašujemo, kateremu domačemu bendu bo spet uspelo napolniti Kino Šiška!