V napad!

Minuli teden je vodenje nadzornega sveta Slovenskih železnic prevzel Boris Zupančič. Kdo je Boris Zupančič, ki naj bi imel, kot so sporočili z železnic, „vrsto izkušenj pri vodenju nadzornih svetov“? Širši javnosti ni znan, a mnogi novinarji so si njegovo ime in vlogo dobro zapomnili. Do svojih najpomembnejših funkcij je namreč prišel v času, ko si je prva Janševa vlada poskušala podrediti medije. Ko je predsednik vlade Pivovarni Laško in Istrabenzu leta 2005 v znanem poslu pod mizo prodal delnice Mercatorja, je namreč Zupančič, nekdanji gimnazijski sošolec Janeza Janše v Gimnaziji Stična in član SDS, postal predsednik nadzornega sveta družbe Delo. V zameno za Mercator so Laščani na tak način stranki SDS posodili Delo.

Nagrajeni uničevalci

Umazano nalogo je izvršil prav on. Takoj po prevzemu funkcije je ob Delo pljusknil znani kadrovski cunami. Za začetek je nadzorni svet zamenjal predsednika uprave, nato pa je predsednik uprave v soglasju z njim zamenjal odgovornega urednika, ta pa ostale urednike. Po tej avanturi na Delu je Zupančič postal še prvi nadzornik Casinoja Portorož, nato pa je na položaju prvega nadzornika paradržavne Kapitalske družbe zamenjal bivšo sekretarko na gospodarskem ministrstvu Andrijano Starino Kosem, ko je ta zaradi znanega spora z Janšo izstopila iz vlade. Zupančič, eden najbolj zvestih vojščakov politike pri uničevanju medijev, se je torej vrnil. Seveda je nagrajen za svoje pretekle dosežke. In seveda ni edini. Vrednota političnega podrejanja medijev še vedno nekaj šteje.

Takšen davčni ukrep proti tisku, kot ga načrtuje Janševa vlada, si je v polpretekli zgodovini poleg komunistov privoščil le Tuđman leta 1994 s t. i. „davkom na šund“.

Ena najbolj umazanih medijskih zgodb iz prvega Janševega mandata so bili brezplačniki, ki so kot strankarska propaganda stali več kot dva milijona evrov. Pri njihovi izdaji je glavno vlogo igrala Pošta Slovenije. Pošta, ki je bila drugi največji oglaševalec, je brezplačniškim podjetjem pomagala še na vse mogoče druge načine. Ponudila jim je izjemne popuste, z njimi sklepala sumljive in velike posle o „oblikovanju marketinških materialov“ in jim pomagala pri odplačevanju dolgov. Poleg tedanjega direktorja Pošte Aleša Hauca sta pri izvrševanju te naloge pomagala Boris Novak, tedaj direktor sektorja za korporativno varnost in nadzor, ter Martin Mlakar, ki je vodil kadrovsko-pravni sektor. Hauc je letos postal predsednik uprave NKBM, Novak pa je prevzel vodenje Pošte. In Martina Mlakarja je vlada ta mesec predlagala za novega nadzornika v Slovenski tiskovni agenciji (STA).

Bi morali biti mediji neodvisni, kritični? So mediji pomembni za demokracijo in za javni razmislek? Aktualna oblast ima drugačno vizijo in se je niti ne sramuje. Poleg Mlakarja je mesto v nadzornem svetu STA dobila še novinarka tednika SDS Demokracija Zlata Krašovec, ne pa dr. Neda Pagon, doktorica sociologije, profesorica, predavateljica na FDV, glavna in odgovorna urednica založbe Studia Humanitatis, avtorica več kot 40 znanstvenih del, znanstvenih ali poljudnih člankov, monografij in drugih avtorskih del, ki se je ravno tako prijavila. V minulem tednu smo na generalni sekretariat vlade večkrat poslali vprašanje o postopku, po katerem je vlada na podlagi javnega poziva izbrala omenjene nadzornike. A odgovora na vprašanje o sestavi vladne komisije po več poskusih nismo dobili. Izvedeli smo zgolj, da so se v vladi odločali „v skladu s postopkom“. Povsem očitno politika napada Slovensko tiskovno agencijo, ki je najpomembnejši vir informacij za slovenske medije.

Nove stare metode

Leta 2005 se je eden najbolj grobih političnih napadov na medije začel z Grimsovim noveliranjem zakona o RTV. Ne zato, da bi bil boljši, ampak zato, ker je bilo mogoče ob spremembi zakona na novo sistematizirati delovna mesta in predčasno zamenjati vodstvo in urednike. Nato so bili na vrsti tiskani mediji. Nanje so se sprva spravili s pomočjo oglaševalske vojne, s centralizacijo in kanalizacijo oglaševalskih odhodkov državnih podjetij. S tem si časopisov niso podredili, zato so se jih lotili drugače: s podkupovanjem njihovih lastnikov. To je delovalo. Vodstvi Dela in Večera sta bili zamenjani, zamenjani so bili uredniki in novinarji. Od treh največjih se je uspelo rešiti le Dnevniku, kjer so zaigrali povezovanje z nemškim strateškim partnerjem. A tudi ta medijski pritisk oblasti zaradi nekaterih upornih novinarjev ni uspel. Zato so leto dni pred volitvami zagnali svoje časopise. Brezplačnike. Na volitvah so sicer izgubili, a izgubili so seveda tudi mediji, ki so jim po tistem obdobju naklade pospešeno padle.

Tokrat, leta 2012, je politika odprla podobne fronte. Neposrednega napada na RTV (še) ni, menjava nadzornikov in članov sveta nacionalke pa vendarle napoveduje postopno kadrovsko rošado. A glavna zgodba se bo tokrat odvila zunaj RTV Slovenija. Oblast želi vzpostaviti vzporedno „nacionalko“, originalno pa želijo spodrezati. RTV Slovenija so tako že znižali naročnino za 10 odstotkov in ji odvzeli 9 milijonov evrov, hkrati pa oblast na Telekomu, kjer je vlada v nadzorni svet že postavila kar tri člane stranke SDS, ustanavlja vzporedno državno televizijo. Novinarji, ki so že bili uporabljeni pri brezplačnikih, so se tako kot po ukazu z RTV preselili na Telekomovo hčerinsko družbo TSmedia. Internetni portal Siol je že prevzet, v kratkem pa bodo zagnali televizijo Planet TV s politično-informativnim programom.

Na koncu ostanejo le še časopisi. Tokrat ni več tajkunov, ki bi jih bilo treba podkupiti, so pa visoko zadolženi lastniki, odvisni od državnih bank. To je en vzvod. Za vse ostale bo očitno na voljo nova palica ali grožnja z njo: drastično zvišanje davkov na tiskane medije.

Ob načrtovanju proračunov za leti 2013 in 2014 se je namreč v naboru novih varčevalnih ukrepov znašlo tudi povišanje DDV-ja na tisk s sedanjih 8,5 na 20 odstotkov. Po naših informacijah je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pri potrjevanju proračunskih izhodišč takšen ukrep finančnega ministrstva tudi potrdilo, ni pa ga izključil niti predsednik vlade. Janša se je ta teden pošalil, da končne odločitve o tej temi vlada še ni sprejela, je pa vesel, „da se ugotavlja, da dvig DDV-ja ni samo dobra stvar. Doslej je veljalo, da je to neka čudežna rešitev za vse naše probleme“. A načrtovano zvišanje davka na tisk v tem primeru ne bi pomenilo dviga DDV-ja za eno ali dve odstotni točki, kar je že pred časom predlagal fiskalni svet, ampak bi za časopise to pomenilo okrog 135-odstotno zvišanje davka. Če bi bil ta „ukrep“ na koncu sprejet, bi hudo prizadel tisk. Po nekaterih ocenah bi morali časopisi, ki se že tako ali tako borijo s padcem branosti, državi dodatno plačati od 10 do 15 milijonov evrov. Posledice bi bile zvišanje cene, nižanje prodaje in odpuščanje novinarjev.

Sistemsko proti tisku

Seveda se je večina odgovornih urednikov ta teden v svojih komentarjih zgrozila nad to grožnjo. Ker za ukrepom ni videti ekonomske logike, so tudi iz društva novinarjev sporočili, da vlada dvig DDV-ja na tisk načrtuje „očitno tudi zaradi političnih ali celo ideoloških motivov“. Ob vseh ostalih, sporadičnih in že znanih vdorih politike v medije naj bi pri tej potezi šlo za „sistemski ukrep“, s katerim utegnejo zadušiti celo panogo. Iz gospodarske zbornice pa so sporočili, da so mediji v Sloveniji in po svetu že tako ali tako v krizi zaradi interneta in prehoda na digitalne vsebine, zaradi česar v večini drugih držav razmišljajo, kako tisku pomagati, ne pa kako ga uničevati. Tako so recimo v zbornici poudarili, da ima 20 držav EU znižan DDV na tisk, v Belgiji, na Danskem, na Norveškem in Veliki Britaniji pa je tisk celo neobdavčen. Zadnja država, ki je DDV na tisk znižala z 19,6 odstotka na 2,1 odstotka, je bila Francija.

Slovenska vlada je torej edina vlada v Evropi, ki kuje aktivno politiko zatiranja medijev. Tudi pri načrtovanem znižanju RTV-prispevka je ta politika praktično brez mednarodne konkurence. Razen Portugalske in Španije, kjer že iščejo drugačno rešitev, nobena druga zahodnoevropska država v zadnjih letih ni zmanjšala podpore javnim RTV-servisom, ampak so, ravno nasprotno, v času krize, kjer je kakovostna javna debata o možnih rešitvah nujno potrebna, javne medije še podprle. To so recimo storile vlade na Finskem, v Švici, na Irskem, Danskem ali pa v Avstriji, kjer so nedavno njihovi javni televiziji ORF zagotovili dodatnih 50 milijonov evrov subvencije za izpeljavo digitalizacije. Le v nekaterih vzhodnoevropskih državah, recimo na Slovaškem, v Romuniji, Bolgariji, Moldovi, Gruziji ali Črni gori, kjer RTV financirajo iz proračuna, so se vlade, podobno kot v Sloveniji, odločile za reze.

Tako kaže, da se medijski lastniki s specialnimi akcijami že pripravljajo na izredne razmere. V Laškem so doslej svoje medije vedno radi posojali politiki, tudi če ni bilo krize.

Tako dejansko internetna revolucija v Sloveniji že sedaj ni glavni ubijalec medijev. V Sloveniji trenutno prodamo na dan „le“ še okrog 150 izvodov časopisa na 1000 prebivalcev. V skandinavskih deželah jih recimo prodajo več kot 400 izvodov. Na prvem mestu je Norveška, kjer na 1000 prebivalcev prodajo na dan 458 izvodov dnevnega časopisja, Norveški sledi Švedska, tej pa Švica. Zanimivo pri tej primerjavi je, da sta Skandinavija in tudi Japonska, kjer so na svetu med prvimi po branosti tiskanih medijev, prav tisti deželi, kjer je tudi internet najbolj razširjen. Sklep, ki so ga zapisali raziskovalci zadnjega poročila OECD o prihodnosti tiskanih medijev, seveda je, da so mediji del sistema. V Skandinaviji ni visoka le branost časopisov, ali uporaba interneta, ali politična participacija. Tam država tudi največ vlaga v izobraževanje ali kulturo, v zdravstvo in v socialno državo. In če politika vzame pri izobraževanju, se to pozna pri medijih. Velja pa tudi obratno.

Slovenska vlada je torej edina vlada v Evropi, ki kuje aktivno politiko zatiranja medijev. Praktično nikjer niso znižali podpore javnim televizijam, nikjer niso povečali davka na tisk.

Priprave na spopad

Aktualna oblast, ki je znižala denar za raziskave in razvoj tako kot nobena druga evropska država, ki je spodrezala proračun nacionalni televiziji tako kot nikjer drugje v Evropi, sedaj napada in grozi, da bo napadla tudi tiskane medije kot nobena druga oblast. Podoben davčni ukrep proti malopridnim medijem si je v polpretekli zgodovini privoščila le ena vlada - avtoritarna oblast Franja Tuđmana. Pri svojem sistematičnem obračunu s kritiki so v devetdesetih v zakonodajo vpeljali visoke kazni za razžalitev najpomembnejših državnih predstavnikov, kritični mediji so ostali brez oglasov ali so se znašli pod pritiskom inšpekcijskih služb. Nato pa so hoteli udariti po kritikih še s posebnim davkom.

Tuđmanu je šel še posebej v nos satiričen in do oblasti kritičen splitski tednik Feral Tribune. Leta 1994 je stranka HDZ, iz katere so se v tedniku najraje norčevali, proti časopisu uvedla dodatni, 25-odstotni „davek na šund“. To je davek, s katerim so bili v času Jugoslavije obdavčeni predvsem manj kakovostni žanri, recimo pornografija, a so seveda komunistični oblastniki v to kategorijo najraje uvrščali politično neprimerne vsebine, celo stripe in glasbo. Slovenski komunisti recimo znamenito prvo ploščo Pankrtov Dolgcajt. Čeprav je hrvaško ustavno sodišče potem ta „komunistični“ ukrep čez 10 mesecev razveljavilo, država tedniku denarja nikoli ni vrnila.

150
izvodov časopisa na 1000 ljudi prodamo v Sloveniji
458
izvodov časopisa na 1000 ljudi prodajo na Norveškem

A leta 1994 je bila seveda Hrvaška v vojni, ta se je končala z operacijo Nevihta in daytonskim sporazumom leto dni kasneje. Razmere so bile tedaj napete, nacionalna čustva so bila na vrhuncu in politika je kdaj pa kdaj sprejemala nenormalne odločitve. Je Slovenija, kjer sedaj vlada grozi s podobnimi izrednimi ukrepi, morda v vojni? V tem mesecu je Pivovarna Laško zamenjala predsednika uprave Dela Jurija Giacomellija, ta teden pa še direktorja Večera Uroša Skuhalo. Kaj naj bi to pomenilo, še ni jasno, saj v Pivovarni Laško zamenjav niso znali verodostojno pojasniti. Tako kaže, da se medijski lastniki s specialnimi akcijami že pripravljajo na izredne razmere. V Laškem so doslej svoje medije vedno radi posojali politiki, tudi če ni bilo krize.