Ogrožena lik in delo ...

Pravkar potekajoča razprava o tem, kaj je politični pritisk na tožilstvo in kaj pristojnost oblasti nad tožilstvom, se je začela zgolj zaradi občutka ogroženosti interesov. Obrazi, ki jih predstavljajo, so prav tako vedno isti. Ali pa pripadajo vsaj isti stranki.

Ko je vodenje posebne tožilske skupine, po novem specializiranega tožilstva (SDT), prevzel Harij Furlan, se je generalni državni tožilec Zvonko Fišer odločil za pregled dela tega elitnega tožilskega organa v preteklih letih. Da se novi šef odloči za takšno potezo, je pogosto pametno, saj tako dobi popolnejši vpogled v stanje stvari.

Tokrat pa je prvi tožilec za strokovni nadzor imel nekatere povsem konkretne razloge. Posredoval mu jih je kar šef specializiranega tožilstva Furlan, ki je po prevzemu funkcije februarja letos ugotovil, da je v skupini preveč zadev, s katerimi so se premalo ukvarjali. In to prav zadev, ki naj bi sodile na osnovno področje dejavnosti skupine. Težava, še posebej, če gre za organ, ki naj bi skupaj z v ta namen ustanovljenim Nacionalnim preiskovalnim uradom preganjal najhujša kazniva dejanja korupcije in gospodarskega kriminala, ki naj bi bila prednostna naloga celotnega tožilstva.

Na specializiranem tožilstvu danes dela 15 tožilcev, tudi slavni Jože Kozina, ki je dosegel kazen pet let zapora za nekdanjega predsednika uprave Merkurja Bineta Kordeža. Pa ni bilo vedno tako. Donedavno, točneje do spremembe tožilskega zakona, tik pred koncem Pahorjevega mandata, je bil ta organ organiziran kot posebna tožilska skupina in s tem pri svojih dejavnostih odvisen zgolj od volje generalnega državnega tožilca. V skladu s tem je bil to organ, ki ni nikoli zadovoljivo izpolnil poslanstva, zaradi katerega je bil ustanovljen (pregon organiziranega kriminala in korupcije ...). Zadnja leta je bil zato kadrovsko in organizacijsko povsem razsut. Torej pogled nazaj, ki naj bi povedal, kaj je zamujenega in kaj je še mogoče rešiti, ni nelogičen.

Razlog, zakaj del politike zdaj problematizira poskus napredka na najtežjem področju pregona, je v tem, da gre za „otroka“ Barbare Brezigar.

Razlog, zakaj del politike zdaj problematizira poskus napredka na najtežjem področju pregona, je v tem, da gre za „otroka“ Barbare Brezigar. Posebno tožilsko skupino je nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič ustanovil predvsem zato, da je Brezigarjeva, ki ji je tedaj spodletel naskok na ljubljansko okrožno tožilstvo, dobila vodstveno funkcijo. Skupino je odtlej skoraj brez presledkov vodila najprej kot vodja skupine in potem dejansko še kot generalna državna tožilka (včasih, recimo v primeru Baričevič, celo v konkretnih zadevah). Zaradi takega načina dojemanja upravljanja tožilstva je posebna skupina nazadnje razpadla, številni najboljši tožilci so odšli, na čelo skupine pa je Brezigarjeva imenovala Blanko Žgajnar, katere vodenje se zdaj preverja s strokovnim nadzorom. Ta naj bi, po naših informacijah, pokazal neprijetno resnico.

Prav zato - in ker minister za notranje zadeve dejansko nima nobene pristojnosti glede notranjih tožilskih nadzorov, saj so ti izključno stvar tožilstva - so poslanci SDS in NSi želeli sejo pristojnega parlamentarnega odbora na to temo. A kot sicer izhaja iz zakona, niti zakonodajna veja oblasti tu nima nobene pristojnosti. To je omenjenim poslancem pojasnila zakonodajno-pravna služba državnega zbora in seje odbora na to temo potem ni bilo. Uradno omenjene poslance skrbi, da ne bi Fišer z nadzorom zavrl ukvarjanja s primerom Janković, za katerega skrbi prav nekdanja vodja, zdaj pa članica specializiranega tožilstva Žgajnarjeva. To je vsaj smešno. Ker gre za očitek, da se z nadzorom, ki je namenjen ugotavljanju in odpravljanju zaostankov, torej učinkovitejšemu delu s primeri, želi upočasniti delo ...

Prav, ampak zakaj nadzor nad delom elitnih tožilcev šele zdaj? Fišer je na čelu tožilstva že od maja lani, letno poročilo o delu tožilstva za lansko leto pa ni vsebovalo indicev, da ima specializirano tožilstvo težave, da se zaostanki kopičijo. Nasprotno, v poročilu, ki ga je podpisal Fišer, piše, da je „v letu poročanja skupina oziroma SDT delovala zelo dobro“. Da je zgolj predstava javnosti drugačna in napačna, predvsem zaradi izjav „predlagatelja novega zakona o državnem tožilstvu“, torej ministrstva za pravosodje, ki ga je tedaj vodil Aleš Zalar. In da je nasploh skupina „v svojem petnajstletnem obstoju delovala zelo dobro, pokazala veliko dobrih rezultatov, v zadnjih letih v javnosti, kljub vsemu, postala prepoznavna prav zaradi odmevnih primerov, ki jih je obravnavala“. Vsi člani skupine pa so z entuziazmom, odgovornostjo in občutkom pripadnosti ter „s svojo pokončno držo varovali ugled skupine in s tem tožilstva v javnosti“.

Je pa res, da vodje posameznih tožilstev ali drugih organizacijskih enot sami napišejo poročilo organa, ki ga vodijo, generalni državni tožilci pa navadno v njihove sklepe ne posegajo. Tako tudi Fišer ni posegel v slavospeve o hudo učinkoviti posebni tožilski skupini, ki jih je napisala tedanja vodja skupine Blanka Žgajnar. Zato pa bo njegov nadzor verjetno pokazal realnejšo sliko.