Male skrivnosti velikega mojstra

Diareja pada iz helikopterja. Diareja v uniformi JLA ob admiralu Branku Mamuli. Diareja v udbovskem plašču zasleduje Janeza Janšo. Diareja z brzostrelko med policijskimi specialci. Diareja s šajkačo na glavi skandira Slobodanu Miloševiću. Diareja skače na koš s košarkarji jugoslovanske košarkarske reprezentance, ki so na evropskem prvenstvu leta 1989 osvojili prvo mesto.

Vse to je bilo na naslovnici 27. številke Mladine z datumom 4. avgust 1989, za gigantskim belim, rdeče obrobljenim likom, ki si je v samo dveh letih pridobil kultni status in postal vseprisotno poosebljenje satiričnih opomb pod črto uradne zgodovine Jugoslavije. „Saj veste, kaj se daje v opombe: tisto, kar zmoti gladek tek besedila,“ je povedal Diareja.

Drži, leta 1989 je bil strip Diareja že fenomen. Velik fenomen. Vsejugoslovanski fenomen. Zato ne preseneča, da si je v omenjeni številki Mladine prislužil veliki intervju in naslovnico. Intervju s stripovskim likom? Zakaj pa ne. Takrat pač ni bilo splošno znano, da za likom in delom Diareje tiči neki Tomaž Lavrič, bojda celo avtor tega fenomena, ki je s svojo dobronamerno hudobijo špikal ne le slovensko prevzetnost, ampak tudi našopirjenost federativnih narodov in narodnosti. Mikrofon je kakopak držal Ivo Štandeker, ki je vso stvar tudi osmislil in ob tem zapisal, da je Mladina po dveh letih anonimnosti naredila ekskluzivni intervju s človekom, ki na svojih ramenih nosi breme medijske odgovornosti za nadaljnji obstoj naše države.

„Avtorji stripov so podobni likom, ki jih rišejo. Pač radi rišejo sebe ali tisto, kar bi radi bili. Pri avtorju Diareje je stvar obratna. Namesto da bi njegovi liki postajali vedno bolj podobni njemu, se on sam vedno bolj prilagaja njihovemu videzu. In še dalje: medtem ko je svet običajnega časopisnega stripa izmišljen univerzum s svojimi zakonitostmi, ki se sproti prilagaja spremembam ’pravega sveta’, se v Diareji ’pravi svet’ vedno bolj približuje stripovskemu univerzumu. To je možno samo zato, ker je ’pravi svet’ tu Jugoslavija,“ je poudaril Ivo v uvodu v intervju, v katerem intervjuvanec med drugim pojasni tudi genezo fenomena Diareje: „Prvi Diarejček je bil grafično očiščena upodobitev Tita. Imel je zgolj najbolj abstraktne poteze jugoslovanstva. Zato se je lahko vsak Jugoslovan našel v njem. Tako kot Tito ni bil Hrvat, Slovenec ali Srb in tudi ne vse troje skupaj, tudi Diarejček ni bil nič od tega. Bil je zgolj to, kar je lahko vsak Jugoslovan videl kot stripovsko reprezentacijo svoje lastne identitete.“

Še zdaj ne vem, kdo je pravzaprav odgovarjal na tista vprašanja, Tomaž Lavrič ali Diareja, vem pa, da je bilo to prvič in zadnjič, da sta toliko povedala o sebi. Zdaj, četrt stoletja kasneje, ko se ves svet spreminja v eno veliko Jugoslavijo in se nam je Bruselj lepo vživel v vlogo nekdanjega Beograda, oba, Tomaž Lavrič in Diareja, govorita samo še z dejanji. In kakšna dejanja so to!

O Tomažu in Diareji pa, tako kot o vseh pravih legendah, glasno, tehtno, navdušeno, vzneseno in kratko malo fenovsko govorijo drugi. Kompetentni pričevalci in zapriseženi ljubitelji njunega lika in dela.

Da, končno, ampak res končno, jih je nekdo vse skupaj, ikoni in njune sledilce, zbral na istem mestu, v gibljivih slikah, ki fenomen Tomaža Lavriča (po besedah Igorja Vidmarja „Da Vincija slovenske grafične literature“) in Diareje („twitterja pred twitterjem“, kot ugotavlja kreativni direktor Mladine Robert Botteri) predstavijo v njuni fascinantni razvejenosti in celovitosti.

„Ker sem kar nekaj mladostnih let preživel ob stripu in panku, sem ob prebiranju Rdečega alarma hitro ulovil ritem tistega časa in z lahkoto zdrsnil v risani svet Tomaža Lavriča. In se skozi gledanje in branje zavedel, da Tomaža Lavriča sploh ni, da ne obstaja. Je preveč različnih podob. Obstaja pa najboljši slovenski risar,“ pravi režiser Dušan Moravec, ki je z dokumentarcem Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič? ustvaril izjemen, razgiban in vizualno prepričljiv portret „striparja, političnega karikaturista in stihoklepca, kameleona, ki svojo identiteto spretno skriva pod številnimi psevdonimi“.

Gre za portret, v katerem boste našli vse o Tomažu in njegovih delih. Ali v filmu nastopa tudi sam portretiranec, ki se izjemno nerad osebno kaže v javnosti, zaradi česar njegova dela še toliko bolj predstavljajo glas slehernika, pa naj ostane skrivnost vsaj do premiere.

Skratka, film, ki ga je treba gledati, gledati in še enkrat gledati.

Dokumentarni film:
Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič
Kaj: premiera filma režiserja Dušana Moravca na Festivalu slovenskega filma
Kje: Avditorij Portorož
Kdaj: 28. septembra 2012 ob 15. uri