28. 9. 2012 | Mladina 39 | Kultura
„Zamenite mi glavo“
Dokumentarec o še eni skupini iz zlatega obdobja slovenskega punka - tokrat o Otrocih socializma
Cenzura je bila stalna spremljevalka Otrok socializma, zlasti zaradi bridkih besedil frontmana Braneta Bitenca (v ospredju).
© Marino Rovan
Zlato obdobje slovenskega punka, ki je pred dvema letoma doživelo svojevrsten comeback na koncertu v počastitev 60. rojstnega dne Igorja Vidmarja v ljubljanskem Kinu Šiška, nato pa še na velikem koncertu ob 30. obletnici rojstva Novega rocka v Križankah, še zmeraj ni pozabljeno, zlasti se spomin nanj ohranja na filmskem traku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
28. 9. 2012 | Mladina 39 | Kultura
Cenzura je bila stalna spremljevalka Otrok socializma, zlasti zaradi bridkih besedil frontmana Braneta Bitenca (v ospredju).
© Marino Rovan
Zlato obdobje slovenskega punka, ki je pred dvema letoma doživelo svojevrsten comeback na koncertu v počastitev 60. rojstnega dne Igorja Vidmarja v ljubljanskem Kinu Šiška, nato pa še na velikem koncertu ob 30. obletnici rojstva Novega rocka v Križankah, še zmeraj ni pozabljeno, zlasti se spomin nanj ohranja na filmskem traku.
Zdi se, da so dokumentarni filmi logično nadaljevanje številnih publikacij, znanstvenih in medijskih zapisov, oddaj in zbornikov, ki so se ukvarjali s pojavom punka v Sloveniji na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Posledica tega je vnovično ustanavljanje skupin, ki so se v preteklih letih znova zbrale in na nekaj nastopih odigrale svoje železne repertoarje, nekatere izmed njih pa so celo nadaljevale z ustvarjanjem nove glasbe in s samostojnimi nastopi.
Prvi dokumentarec o samostojni poti slovenskega punk benda, ki je zbudil pozornost, je bil Glasba je časovna umetnost, LP film Pankrti - Dolgcajt režiserja Igorja Zupeta. Za kakovostno nadaljevanje žanra sta poskrbela Matjaž Mrak in Robert Šabec z dokumentarnim filmom o idrijski punkovski skupini Kuzle, 21. septembra pa so na ploščadi pred Muzejem sodobnih umetnosti Metelkova premierno prikazali še dokumentarec Otroci socializma - Zamenite mi glavo.
Film, ki ga je režiral kar pevec in tekstopisec skupine Brane Bitenc, produciral pa basist Andrej Štritof, poskuša na podlagi pogovorov s člani skupine in tedanjimi vidnejšimi akterji punkovskega gibanja ter starih arhivskih posnetkov in posnetkov z zadnjih dveh, novejših nastopov narediti presek kariere skupine, ki je bila v kratkem času svojega delovanja deležna različnih represivnih ukrepov tedanjega socialističnega režima.
Razlogov za snemanje dokumentarca o skupini Otroci socializma je več. Andrej Štritof, nekdanji basist skupine, kasneje znan po sodelovanju s skupinama Videosex in Rotor, hkrati pa tudi producent filma, kljub dolgoletnemu delovanju v filmski industriji še nikoli ni imel priložnosti producirati dokumentarnega filma, a želja, da se preizkusi tudi v tem žanru, je bila zelo močna. „Za to, da je bil moj prvi dokumentarec prav film o Otrocih socializma, je kriv splet okoliščin. Od zamisli do premiere sta minili natanko dve leti. Dejstvo pa je, da filma ne bi bilo mogoče realizirati, če ne bi dobili vabil na koncerta, ker je arhivskega gradiva premalo za film. Na razpolago smo imeli le arhiv Eve Rorman. Ostalo smo posneli na koncertih, pogovore z akterji pa v Kinu Šiška,“ pojasnjuje Štritof.
Kakor številni punk bendi tistega časa so imeli tudi Otroci socializma težave zaradi glasbe in besedil, ki so jih izvajali, poleg tega tedanjim oblastnikom ni bilo všeč njihovo ime. Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) jim je prepovedala prvi nastop v Beogradu, češ da ime zasedbe ni politično korektno. Sprva so jim prepovedovali tudi izvajanje besedil, nato pa so se tedanji punkovski aktivisti pod vodstvom Igorja Vidmarja zavzeli zanje, tako da so na Novem rocku 1982 lahko nastopili s polnim imenom.
A drugače kot večini tedanjih punk skupin je Otrokom socializma uspelo realizirati nosilec zvoka. Leta 1982 so pri Škucu izdali prvo kaseto, čez nekaj let pa še eno. Zalomilo se je le pri izdaji plošče, za katero so, kljub bizarnemu dejstvu, da ni bila nikoli izdana, skoraj dobili priznanje. „Na snemanje prve plošče nas je povabila Založba kaset in plošč RTV Ljubljana. Dodeljen nam je bil glasbeni producent Tomaž Domicelj, s katerim pa nismo našli skupnega jezika. V studio smo nato pripeljali svojega producenta in z njim posneli štiri pesmi za maksi singel. Takratnemu uredniku Ivu Umeku smo oddali posnetke in ovitek, ki naj bi ga tiskali v Beogradu. Kljub dolgotrajnemu čakanju plošča ni nikoli prišla v Ljubljano. Ali pač je? Pravega odgovora, kaj se je zgodilo z njo, nismo nikoli dobili! Res pa je, da me je takratni direktor Jure Robežnik pohvalil za prodano prvo naklado 3000 izvodov,“ se spomni Štritof.
Cenzura je bila stalna spremljevalka skupine. Pri tem ni bil sporen njen glasbeni izraz, ki je v nasprotju z zvokom drugih punk bendov zvenel precej novovalovsko, temveč bridka besedila frontmana Braneta Bitenca, ki so se dotikala vsakdanjega življenja tedanjega mladega človeka. Skladbi, kot sta Pejd ga pogledat, Brane in Vojak, sta danes tako rekoč klasiki slovenskega punka, komada 700 usnjenih torbic in Pesem za Mandič Dušana pa je tedanji režim prepovedal javno izvajati.
Andreja Štritofa smo vprašali, kaj meni o cenzuri danes. „Danes cenzura ni potrebna, saj se ljudje, ki so na odgovornih položajih, samocenzurirajo, ker je strah pred izgubo projekta/naročnika/službe tako prisoten, da raje cenzurirajo lastno senco in so bolj papeški od papeža,“ je prepričan.
Oba, film in drzna izjava nekdanjega člana še drznejše skupine, dokazujeta, da živimo v vse slabših družbenih okoliščinah, in prav nanje so Otroci socializma opozarjali že v „sivih“ socialističnih časih. A danes pravzaprav ni nič drugače, mar ne?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.