Dnevi besa

V eseju Korenine muslimanskega besa (The Roots of Muslim Rage) je zgodovinar Bernard Lewis leta 1990 napisal, da »val sovraštva« iz islamskega sveta postaja »zavračanje zahodne civilizacije nasploh«. S to tezo je napovedal krizo znotraj globalne islamske skupnosti, ki je povzročila, da je konflikt z ZDA in Evropo postal neizbežen. Akademiki in politiki so to idejo prevzeli po 11. septembru 2001 in hitro je postala osnova za razlage radikalnih stališč Al Kajde v povezavi z razmišljanjem širše in mnogovrstne muslimanske skupnosti, v New Yorkerju piše Steve Coll.

S splošno jezo muslimanov zoper Zahod seveda ni mogoče utemeljevati nasilja in politike od Indonezije do Bangladeša, od Irana do Senegala. To bi bilo tako, kot če bi z avtoritarnimi skupinami v okviru krščanstva utemeljevali aparthajd, hunte v Argentini in vzpon Vladimirja Putina v Rusiji. Kljub temu mediji še vedno uporabljajo to razlago. Ameriški tednik Newsweek je recimo pravkar na naslovnici z velikimi črkami nad fotografijo skupine ljudi, ki kričijo, natisnil »Jeza muslimanov«. V članku v notranjosti pa bralcem pojasnjuje, kako preživeti »islamsko sovraštvo«. Televizijske postaje, kot sta Fox in MSNBC, so ure in ure prikazovale enake slike. »Povezava med muslimansko vero in spačenimi obrazi mora zdaj biti za mnoge Američane nekaj samoumevnega,« piše Coll.

Kratek film Nedolžnost muslimanov je bil razlog za zadnji izbruh nasilja. Film je bil objavljen junija, a je trajalo nekaj tednov, preden je prišel do skrajnežev v Severni Afriki. V Libiji je bil po letu 1979 ubit prvi veleposlanik ZDA v času opravljanja funkcije. Ljudje so demonstrirali v več prestolnicah, tudi nasilno. Kaže, da so nekatere proteste organizirale marginalne politične stranke in ekstremisti, za katere je »smrt Ameriki« strategija, s katero vabijo ljudi k protestom.

Večina vernikov se na ta vabila ne odziva. Obrazi, prikazani v zahodnih medijih, so pogosto obrazi pripadnikov skrajnih skupin, ki so primerljive z obritoglavci ali anarhisti na Zahodu. Slišati je ocene, da bi se morali liberalci in mladi v arabskem svetu zdaj enako pogumno, kot so se postavili zoper avtoritarna režima v Tuniziji in Egiptu, postaviti po robu skrajnežem. Toda problem teh ljudi ni strah pred skrajneži, ampak neorganiziranost. Upoštevati je tudi treba, da mednarodni liberalizem dobi mehka kolena, ko se je treba zoperstaviti skrajnežem, ki so pripravljeni ubijati in biti ubiti, ugotavlja Steve Coll. Pisatelj Salman Rushdie v svoji novi knjigi Joseph Anton z grozo opisuje, kako so ga ameriški in britanski založniki in avtorji zavračali potem, ko je nekdanji iranski voditelj Ajatola Homeini zaradi romana Satanski stihi zoper njega razglasil fatvo in pozval, da ga je treba ubiti.

Prepričanje, da je islam vir konflikta, ne vzdrži, saj večina muslimanov v Aziji živi v miru. V trgovskih centrih v Džakarti ali Kuala Lumpurju tako rekoč ni mogoče najti njihovega besa. V Južni in Jugovzhodni Aziji se s povečevanjem števila pripadnikov srednjega razreda povečuje tudi število angleško govorečih mladih muslimanov s sodobnimi pogledi in prepričanji.

Film Nedolžnost muslimanov ni izzval nasilja zaradi vsebine, ampak zaradi načina širjenja. Avtor, ki je pripadnik sekte, je uporabil svetovni splet za neposredno provokacijo. Uporabil je enako strategijo kot blogerji in uporabniki facebooka v času arabske pomladi v Tuniziji in Egiptu in jo zdaj uporabljajo nasprotniki režima v Damasku. »Svoboda govora v obdobju digitalizacije javnega prostora – ne nasilje marginalnih skupin – je novost pod sredozemskim soncem. In s svobodo govora pride tudi provokacija,« piše Steve Coll.