Ameriški reveži in 'nepotrebni jedci'

Učiteljev denar je za gospodarstvo enakovreden zasluženemu v zasebnem sektorju

V »svobodi in demokraciji« ima danes v ZDA kot edini supersili vsak četrti zaposleni službo, s katero na leto zasluži 22 tisoč dolarjev, kar je meja revščine za štiričlansko družino. Veliko ljudi s temi nizko plačanimi službami ima diplomo, so prisiljeni odplačevati kredit, ki so ga najeli za študij, si morajo deliti stanovanje s tremi ali štirimi kolegi, ki so v enakem brezizhodnem položaju. Veliko jih je samohranilk, ki jih samo bolezen ali izguba službe loči od brezdomstva, piše Paul Craig Roberts, eden od nekdanjih urednikov časopisa Wall Street Journal in nekdanji pomočnik finančnega ministra.

V ZDA danes nekateri doktorji znanosti poučujejo na univerzah kot pomočniki profesorjev za 10 tisoč dolarjev ali manj na leto. »Še vedno velja, da je izobrazba pot iz revščine, a dejansko je vse bolj pot do revščine ali do službe v vojski,« pravi Roberts. Analitik Peter Edelman v svoji študiji ugotavlja, da 20,5 milijona Američanov na leto zasluži manj kot 9.500 dolarjev, kar je polovica zneska, ki predstavlja mejo revščine za tričlansko družino. Za šest milijonov državljanov so boni za hrano edini prihodek, kar pomeni, da živijo na ulici ali pri prijateljih.

Roberts kot ekonomist ocenjuje, da je meja revščine 19 tisoč dolarjev na leto za tričlansko družino že zdavnaj zastarela. »Če upoštevamo najemnine, ceno elektrike, vode, kruha in hitre hrane, ena oseba v ZDA ne more preživeti s 6.333 dolarji na leto. Morda na Tajskem, dokler dolar ne propade,« pravi. A za politiko so ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, ki so jim menedžerji podjetij z namenom, da so si zagotovili multimilijonske dobičke, delovna mesta preselili v države s poceni delovno silo, reveži in »nepotrebni jedci«. Prepričanje, da bosta konkurenca in prosti trg zagotovila enakomerno porazdelitev bogastva, temelji na ideologiji, ne na realnosti.

Dejansko imajo od tega koristi le multimilijonarji, prek ministrstva za domovinsko varnost pa zbirajo dovolj podatkov, da razlaščene državljane lahko držijo pod kontrolo, opozarja Paul Craig Roberts. Ni mogoče reči, da javni sektor sam po sebi ustvarja delovna mesta, je pa mogoče reči, da je povpraševanje po blagu in storitvah v državi večje, če ima večji delež ljudi zaposlitev. Za lastnika restavracije ali proizvodno podjetje je pomembno, da ima za svoje storitve in blago kupce, ne zanima ga, ali si ti kupci služijo kruh s službami v javnem ali zasebnem sektorju. Denar, s katerim mu račun plača učitelj, je enako dober kot denar, s katerim plača računovodja, ki je zaposlen v zasebnem podjetju, pravi Marshall Auerback, izvedenec inštituta Franklin in Eleanor Roosevelt.

Prepričanje, da je vse, kar je javno ali državno slabše od zasebnega, je prevladalo z neoliberalno ideologijo, da je prosti trg tisti, ki lahko zagotovi blaginjo za vse, zato je treba vse privatizirati in deregulirati. Toda uresničitev te ideologije je privedla do izginjanja srednjega razreda in s koncentracijo bogastva v rokah peščice premožnih, javne dobrine pa so postale vir za pobiranje rente s strani zasebnih lastnikov.

Charles C. Killingsworth je eden redkih ekonomistov v ZDA, ki zagovarjajo programe javnih del kot ukrep za povečanje zaposlenosti. »Zelo dobro vem, da veliko ljudi nasprotuje odpiranju novih delovnih mest v javnem sektorju, ker so prepričani, da so to delovna mesta za ljudi, ki med številnimi odmori za kavo sedijo za mizo in zgolj prelagajo papirje iz škatle v škatlo, delovno mesto pa zapustijo pol ure pred izrekom delovnega časa. Tudi jaz takšnih služb ne cenim. Če so to službe v javnem sektorju, jih ne podpiram. Toda predstava o takšnih službah je zgolj odraz slabe domišljije,« je napisal Killingsworth.

Odraz te slabe domišljije je, da so z namenom varčevanja v javnih šolah recimo ukinili prav delovna mesta pomočnikov, ki so učiteljem pomagali, da so lahko bili bolj učinkoviti. Ameriški ekonomist John Maynard Keynes je po borznem zlomu leta 1929 in v času velike depresije dejal, naj država najame delavce, ki bodo zakopavali denar, druga skupina pa naj ga izkopava, da bo lahko izplačala plače, samo da bodo ljudje imeli službo. To je bil absurden predlog, dejansko je povedal, da bi ob nizki ravni povpraševanja in visoki stopnji brezposelnosti vsako delo, ki bi zagotovilo službo in prihodek brezposelnim, napredek, ker bi pomagalo povečati povpraševanje in pomagalo zagnati gospodarstvo. Hkrati pa je s svojim norim predlogom o pokopavanju denarja dal vedeti, da bi tudi najbolj neumni politiki in ekonomisti morali najti boljšo rešitev, piše Auerback.

Ker prosti trg z zasebno lastnino ni zagotovil polne zaposlitve in blaginje za vse, je vlada tista, ki mora zagotoviti pogoje za odpiranje delovnih mest, ki omogočajo socialno pravičnost za vse.