Čakajoč na čudež

Večina slovenskih oboževalcev britanske zasedbe Radiohead je bila verjetno zgrožena, ko je izvedela, da je ta spomladi spremenila datum nastopa v nam najbližjem prizorišču onkraj slovenske meje, Villi Manin blizu italijanskega Vidma, in predvsem, zakaj je bila prisiljena sprejeti takšno odločitev. Nastop, ki je bil napovedan za 4. julija, je namreč odpadel zaradi neljubega dogodka v kanadskem Torontu, kjer se je zrušil oder in za zmeraj pokopal člana njihove tehnične ekipe. Radiohead je takoj zatem čakala evropska turneja, zato so nekaj koncertov prestavili, med njimi tudi nam najbližjega.

A kmalu so sporočili nov datum, 26. septembra, ki je zagrizenim fanom Radioheada vlil upanje v boljšo prihodnost – nastop v Villi Manin je bil potrjen!

Sodeč po izvrstnih ploščah, videoposnetkih dosedanjih nastopov in argumentirani, skorajda aktivistični drži članov skupine Radiohead, zlasti frontmana Thoma Yorka, smo tudi obiskovalci sredinega nastopa pričakovali pravi čudež.

Na zunanjem dvorišču Ville Manin, ki je tokrat delovalo kot prizorišče kakšnega stadionskega dogodka, se je zbralo zajetno število oboževalcev, med njimi se je trlo tudi precej Slovencev. Po kratkem in solidnem nastopu kanadske predskupine Caribou, pred časom videne tudi v ljubljanskem Kinu Šiška, so se ob točno napovedani uri na oder povzpeli tudi zvezdniki večera. Poleg Thoma Yorka sta bila to še brata Greenwood, Ed O’Brien in bobnar Phil Selway, kateremu je pri lomljenju ritmov pomagal Clive Deamer, znan tudi po sodelovanju z bristolsko zasedbo Portishead.

Že po otvoritvenem komadu je bilo jasno, da bo rdeča nit nastopa posvečena predvsem zadnjim ploščam, zelo odmaknjenim od epohalne OK Computer (1997) in začetnega, precej bolj kitarskega obdobja skupine Radiohead. Yorke in druščina so začeli z nekoliko hitrejšo in ritmično poudarjeno skladbo Lotus Flower z zadnjega albuma The King of Limbs in ta je napovedovala odličen koncert. Tudi naslednji komadi iz obdobij OK Computer in post-OK Computer so gradili soliden nastop, a ta je kljub temu postajal nekoliko dolgočasen, predvsem pa mu je primanjkovalo dinamike.

Redni del koncerta so sklenili s komadom Paranoid Android. Temu je sledil zajeten bis, ki ga je odprla odlična izvedba komada How to Disappear Completely, dotaknil pa se je tudi komadov iz kitarskega obdobja (npr. Planet Telex, Street Spirit). Drugi bis je ponudil še tri komade in z Idioteque so se poslovili od večtisočglave množice.

Radiohead so zagotovo navdušili z izvrstno scenografijo, toda sam nastop jih nikakor ni predstavil kot enega izmed najbolj vročih bendov na svetu. Nergava poza Yorka, njegova anglosaška italijanščina in neumne politične izjave so ga prikazale bolj kot navadnega showmana, ki je nastop izpeljal zgolj kot del svojega vsakdanjega posla, kar ni ne aktivizem ne boj za boljši jutri, temveč navadna poza še ene skupine, ki se pod krinko bogate ustvarjalnosti bojuje za boljši jutri.

Nastop je bil soliden, a tokrat žal brez presežkov.