Swans: The Seer

+ + + +

Glavni protagonisti newyorške ’no wave’ scene z začetka osemdesetih let, ki so s svojim brezkompromisnim ustvarjanjem neizbrisno zaznamovali sodobni glasbeni svet, so se na svetovno glasbeno prizorišče vrnili že pred dvema letoma, ko je Michael Gira zbral nekdanje člane zgodnjih Swansov in postregel z odličnim albumom My Father Will Guide Me up a Rope to the Sky, ki so ga z intenzivnim živim nastopom predstavili tudi v ljubljanskem Kinu Šiška.

Ponovne združitve kultnih bendov navadno enačimo z zaslužkarstvom in dolgočasnim preigravanjem starih uspešnic, torej s pogrevanjem župe. A za naše tvorce hrupa, prežetega z bolečino in trpljenjem časa, tega preprosto ne moremo reči. Skupina suvereno nadaljuje razgibano ustvarjalno pot, ki jo je prekinila leta 1997, ko se je s poslovilnim koncertom oglasila tudi v Ljubljani. Medtem smo Giro in njegove mojstrovine spremljali solistično in v nekoliko tišji, spravljivejši akustični različici Swansov, zasedbi Angels of Light, ki pa nemirnega duha očitno ni zadovoljila za dolgo.

Novi album The Seer je Gira ustvarjal več kot trideset let in ga naposled izdal pri svoji založbi Young God Records, ki jo je pred dvanajstimi leti ustanovil z željo, da sam bdi nad prodajo svojih plošč. To je eksperimentalna rockovska mojstrovina, v kateri Gira črpa iz lastne zgodovine. Glasbenik, znan po udarnih besedilih in prvinskosti, v skorajda dveh urah (in na dveh ploščkih) spregovori o duhovnosti in norosti človeštva, v skladbi The Seer Returns pa problematizira arhetipski odnos med materjo in hčerjo ter aludira na dolgoletno članico zasedbe Jarboe, ki se je tokrat, potem ko je umanjkala pri snemanju povratniškega albuma skupine, le vrnila kot gostujoča vokalistka. Ženski vokal v komadu Song for a Warrior pa posodi Karen O iz zasedbe Yeah Yeah Yeahs.

Več kot polurna naslovna skladba albuma je nekakšen demoničen poskus preboja v svetlobo, med katerim Swansi enakomerno udrihajo, kot se to počne v kakšni kovačiji; čeprav nam odkrivajo temačne plati sveta, hrepenijo po ekstazi svetlobe in barv. Hrupna dekonstrukcija zvoka se uresničuje skozi surovo mantro, ki jo občasno razbremeni svetla Girova akustična kitara. Album odlikujejo dolgi instrumentalni deli, ki počasi pulzirajo v repeticiji, najboljše skladbe kultne newyorške zasedbe in njenega prvega moža pa se stopnjujejo v crescendo.

Navdihujoča stvaritev epskih razsežnosti te posrka vase in z vsakim poslušanjem popelje na hipnotično popotovanje.