Spet ura resnice za upravitelje

Triindvajsetega junija 2009 je ljubljanski okrožni sodnik Gregor Collauti stečajni upraviteljici Nataši Gibičar Toš po šestmesečnem delu pri stečaju Industrije usnja Vrhnika odobril 189.236,10 evrov nagrade za pripravo otvoritvenega poročila. Prek ogorčene javnosti je informacija prišla tudi do takratnega pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Malo jezen, da ga o visokih nagradah stečajnih upraviteljev niso že prej obvestila sodišča, je napovedal, da jih bo omejil. Nov pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja, ki je izplačila upravitelju za posamezen stečaj omejil na osemdeset tisoč evrov, je začel veljati 11. julija.

V vmesnem času se je število odločitev sodišč za odmero nagrad upraviteljev povečalo. Junija in julija so sodniki podpisali 124 takih sklepov, prej pa je bilo mesečno povprečje okoli 26. »To nas je zelo neprijetno presenetilo. Vprašali smo se, ali ne gre za nedopustne povezave med upravitelji in sodniki,« se spominja Zalar. Odgovor so zahtevali od protikorupcijske komisije in tožilstva. Specializirano državno tožilstvo se s stečajnimi upravitelji »v širšem obsegu« ukvarja še danes.

Ponovitev zgražanja

Septembra letos je Slovenija doživela enako zgodbo. Izvedeli smo, da so se septembra 2008 zabave ljubljanske okrožne sodnice Dide Volk udeležili tudi njena sodelavka Jelka Rozman ter stečajni upravitelji Marko Drobež, Katarina Benedik, Melita Butara, Maksimilijan Gale, Mojca Breznik, Igor Bončina in Marina Marinc Pilej. Januarja lani so stečajni upravitelji ’Smrekci’ oziroma Jelki Rozman podarili kolo, za katero so prispevali po petdeset evrov. Mediji so dobili še anonimno pismo domnevno dobrega poznavalca dogajanja. V njem piše, da so stečajni upravitelji razdeljeni v močne skupine, ki lahko prek sodnika ali administratorke v sprejemni stečajni pisarni sodišča dosežejo, da se kljub računalniškemu programu, ki naj bi zadeve upraviteljem dodeljeval avtomatično, neki stečaj dodeli članu skupine. Ta naj bi nato poskrbel za druge člane skupine tako, da pri njih naroča storitve.

Odziv je bil bučen. Minister za pravosodje dr. Senko Pličanič je zbornici stečajnih upraviteljev, ki jo vodi Melita Butara, naložil uvedbo disciplinskih postopkov zoper tiste stečajne upravitelje, ki so se pojavljali na fotografijah zabave pri Volkovi. Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je zahteval oceno sodniške službe za Rozmanovo, Volkovo in Collautija ter poročila o morebitnih nepravilnostih pri delovanju sistema, po katerem se dodeljujejo stečaji. Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan pa je dva sodnika prijavil protikorupcijski komisiji.

Izkazalo se je, da minister upraviteljem očita, da niso pravočasno predložili rednega poročila o poteku postopkov, za kar jih lahko zbornica kaznuje največ z opominom. Le za Butarovo je Pličanič našel pomembnejše kršitve. Pri stečaju GPG naj bi brez zakonske podlage naročila revizijsko poročilo pri Marini Marinc Pilej.

Upniki, ki so Pličaniču že večkrat pisali, so upraviteljem očitali hujše kršitve. Na primer, da najemajo drage in nepotrebne storitve pri sebi in svojih prijateljih ali da stečajno maso oškodujejo z razprodajami premoženja in nevlaganjem izpodbojnih tožb. Ne nazadnje zoper upraviteljico Suzaano Gale teče sodni postopek, v katerem ji dokazujejo prejemanje podkupnine. Braneta Goršeta, ki vodi stečaj HKS Soče, h kateremu so imeli upniki ogromno pripomb, je specializirano državno tožilstvo obtožilo zlorabe položaja. Igor Bončina pa je po poročanju medijev ovaden.

Poleti 2009 se je v nekaj dneh od napovedi znižanja nagrad upraviteljem do uveljavitve znižanja število dodelitev nagrad močno povečalo.

Nepopolni računalniški rešitelj

Okrožno sodišče v Ljubljani je po izbruhu zadnje afere sporočilo, da Vovkovi, Rozmanovi in Collautiju in še nekaterim sodnikom po letu 2009 ne dodeljujejo novih insolventnih postopkov. Šlo naj bi za posledico nove razporeditve dela, ko se je uvedla specializacija sodnikov za insolventne postopke, in ne za disciplinski ukrep, pojasnjujejo na sodišču. »V kolikor so namigi o morebitnih nepravilnostih tako javno izpostavljeni, je takšen organizacijski ukrep lahko razumeti zgolj v interesu varovanja ugleda sodišča,« dodajajo. Da ne gre zgolj za reorganizacijo, potrjuje dejstvo, da Dida Volk, ki je ni več med stečajnimi sodniki, poleg sodniške službe predava in publicira prav o stečajih. Predava tudi skupaj s stečajno upraviteljico Mojco Breznik, katero je v nekaterih stečajih nadzorovala.

Prav zato, ker sodniki v stečajih raje delajo z nekaterimi upravitelji kot z drugimi, je pravosodni minister dr. Lovro Šturm leta 2008 uvedel računalniški sistem za dodeljevanje stečajev. Pred tem so nekateri upravitelji dobivali mnogo insolventnih postopkov, drugi pa skoraj nobenih. Zdaj računalniški sistem dodeljuje zadeve upraviteljem po vrstnem redu, ki ga sproti ažurira ministrstvo za pravosodje, in neposreden vpliv od zunaj je izključen, pojasnjujejo na okrožnem sodišču v Ljubljani. Po njihovem bi lahko sodnik na dodelitev zadeve posameznemu upravitelju vplival zgolj tako, »da bi ob tem, ko je vrstni red stečajnih upraviteljev javno objavljen, čakal z odločitvijo o začetku postopka v konkretni zadevi toliko časa, da bi prišel na vrsto ’želeni’ upravitelj«. Takšen vpliv bi bil po njihovem možen »zgolj ob predpostavki usklajenega delovanja vseh sodnikov na tem sodišču, ki odločajo v stečajnih postopkih, ter vpisničark, ki izpolnjujejo odredbe sodnikov v zvezi z začetkom stečajnega postopka«. Doslej niso prejeli »nobenih argumentiranih opozoril v smislu zlorabljanja postopkov v tej smeri«, a so v zadnjih dneh vseeno opravili testni preizkus dodeljevanja zadev za posamezno obdobje, »ki pa ni pokazal očitanih nepravilnosti«. V podjetju Comtrade, ki je pripravilo aplikacijo, so nam povedali, da se na njih glede nje ni še nikoli nihče obrnil s kakršnokoli pripombo.

A več stečajnih upraviteljev, ki po svojih besedah natančno spremljajo dodeljevanje zadev, nam je potrdilo, da sistem preskakuje. Pri predlanski dodelitvi stečaja Preventa Globala Gregi Ermanu, solastniku podjetja BDO, ki ponuja storitve mnogim stečajnim upraviteljem, je sistem preskočil tri upravitelje. Sodišče je pojasnilo, da jih je izpustilo, ker je bil eden na dopustu, dva pa se nista oglasila na klice. Vendar vsaj ena od njih, Alenka Gril, ni bila na dopustu in na nobeni od njenih številk ni bilo zgrešenega klica. »Predsednici sodišča sem poslala pismo z zaprosilom, kdaj in kdo me je poskusil poklicati, vendar odgovora ni bilo,« pravi. Če ne njej, je pa sodišče uspelo ministrstvu zagotoviti, da nepravilnosti ni bilo. Erman je dejal, da z izbiro ni imel nič.

Da lahko upravitelj doseže, da mu pripade točno insolventni postopek, kaže imenovanje Borisa Dolamiča za prisilnega upravitelja Istrabenza. Dolamič, ki je kot direktor domnevno izčrpaval GPG, je za preklic začasne ustavitve dodeljevanja novih zadev zaprosil dva dni prej, preden mu je koprsko sodišče dodelilo prisilno poravnavo Istrabenza. Za zamrznitev licence je spet zaprosil nekaj dni potem, ko se je njegovo delo prisilnega upravitelja Istrabenza končalo, je lani poročal Dnevnik. To bi lahko kazalo, da je Dolamič računal na stečaj Istrabenza, v katerem bi lahko razpolagal z njegovim premoženjem.

Nagrade in kazni

Vsi upravitelji si želijo vsaj kakšen »dober« oziroma »poln« stečaj, kot pravijo tistim, ki imajo veliko stečajno maso. Z osebnimi stečaji ali stečaji pravnih oseb brez stečajne mase res skoraj nimajo dela in zanje dobijo 1400 evrov, a takih ni veliko. Nekateri stečaji pa se »vlečejo pet let, pa dobim dvajset tisoč evrov«, pravi na primer sedemdesetletni upravitelj iz Celja Harald Karner.

Pri največjih stečajih pa lahko upravitelj skupno računa na osemdeset tisoč evrov. A stečaji velikih podjetij v zadnjih letih pomenijo, da morajo upravitelji raziskovati nepravilnosti poslovodstev, pa tudi davčne uprave in delovne inšpekcije. Srečujejo se z upniki z nasprotujočimi si interesi, od opeharjenih delavcev do bank, ki so za svoje terjatve pogosto same krive. Alenka Gril se s primerom Vegrad ukvarja dve leti in je za to doslej prejela dvajset tisoč evrov ali preračunano 830 evrov bruto na mesec. Če bo končala v petih letih in dobila najvišjo nagrado, bo to 1300 evrov bruto na mesec. »Res veliki stečaji niso nagrada, ampak kazen,« pravi.

Pokore stečajnim upraviteljem ne moreta naložiti javnost ali ministrstvo, ampak samo sodni postopki.

Pogoj za upravitelja je izpit, ki naj bi bil težji od pravosodnega, zato je upraviteljev malo in vodijo tudi po več kot petdeset stečajev. Plače ne prejemajo. Kakšno nagrado bodo dobili, je odvisno od tega, kakšen stečaj bodo dobili. Teh ne pridobivajo na trgu s svojimi referencami, ampak prek avtomatične računalniške aplikacije. Ni čudno, da številni opravljajo še druge dejavnosti in jih oddajajo med drugimi svojim kolegom. Ker je redko ena oseba odvetnik, računovodja, revizor in cenilec, morajo upravitelji pogosto najemati storitve.

Ministrstvo za pravosodje bo do konca oktobra vladi predlagalo spremembe zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. To bo že šesta različica zakona v treh letih in pol. Prihajajočo je v veliki meri napisal že Zalar, Pličanič ji bo dodal okrepljen nadzor nad delom stečajnih upraviteljev. Tega upravitelji potrebujejo. Potrebujejo pa tudi drugačno opredelitev in dojemanje svoje službe. Za začetek naj postane poklic.