Dr. Ivan Ribnikar: "Misliti, da se morajo banke samo znebiti slabih posojil, pa bo sledil gospodarski preporod, je iluzija."

»Zakaj bi država reševala banke, ki so tudi v lasti tujcev in zasebnikov? Država jim ne sme podariti niti evra! Dolžna je poskrbeti samo za to, kar je v njeni lasti.«

Dr. Ivan Ribnikar je nekdanji profesor monetarne ekonomije, zdaj pa je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Osemnajst let je bil član sveta Banke Slovenije, tudi v času uspešne sanacije slovenskega bančnega sistema v začetku devetdesetih let. Opozarja, da je odločitev za slabo banko zelo škodljiva, saj se čiščenje bančnih bilanc lahko vleče leta, državo pa bo stala nekajkrat več, kot bi jo preprosto povečanje kapitala bank, v katerih ima pomemben lastniški delež.

Vladi je z drastičnim varčevanjem uspelo znižati javne izdatke, toda hkrati so se znižali tudi javni prilivi. Kako dolgo lahko država vzdržuje stanje, ko se ji nižajo tako prihodki kot odhodki?

Prav dolgo ne. Za slovensko gospodarstvo je pomembno izvozno, deloma pa tudi domače povpraševanje, ki ga vlada stiska z varčevanjem. Stiska dohodke tistih prebivalcev, ki bi verjetno kupovali predvsem domače blago, saj ti denarja za nakup uvoženih luksuznih dobrin nimajo. V tako majhni ekonomiji, kot je naša, ekspanzivna fiskalna politika ne more biti zelo učinkovita, lahko je učinkovita le v velikih ekonomijah, kot so nemška, ameriška ali britanska, a ima kljub temu tudi v majhni ekonomiji varčevanje svoje meje.

Torej ne mislite, da je varčevanje popolnoma zgrešena poteza.

Varčevanje je deloma sicer potrebno, ni pa prav, da se varčuje pri ljudeh, ki imajo petsto ali šeststo evrov mesečnih dohodkov.

Kako si razlagate to, da Sloveniji vztrajno pada bonitetna ocena in jo celo tuji mediji razglašajo kot naslednjo državo, ki bo prisiljena zaprositi za zunanjo finančno pomoč, ko pa vemo, da je njen dolg nižji od povprečja v evroobmočju, poleg tega pa ima presežek v tekočem delu plačilne bilance?

Bonitetne agencije poslušajo to, kar govorijo politiki. V primerjavi z drugimi članicami evrskega območja je slovenska ekonomija še v razmeroma dobrem stanju. Že nekaj časa imamo presežek tekočega dela plačilne bilance. Da se zadolžujemo po višji ceni od denimo Italijanov, je tudi posledica majhnosti naše ekonomije. To ni realna slika naše ekonomije. Ker smo majhni, smo za EU in evrsko območje nepomembni.

Finančni trgi so torej občutljivejši na besede politikov majhne ekonomije?

Tako je. Pri nas je politika tako močno prepletena z ekonomijo, da šteje vsaka beseda. Ko se enkrat bonitetna ocena zniža, in to je lahko zaradi dogajanj v bližnjih velikih ekonomijah, se zaradi nekakšne inercije s težavo in šele čez čas spravi na ustrezno višino.

Bi morala biti likvidnost proračuna prednostna naloga vlade, pomembnejša od reforme trga dela, konkurenčnosti gospodarstva in ustanavljanja holdinga za upravljanje kapitalskih naložb države?

Absolutno. Vsi ti zakoni, tudi če bi bili pravi, bi učinkovali šele na dolgi rok. V sedanjih razmerah pa je treba, vsaj kar zadeva proračun, nekaj, kar učinkuje hitro.

Na srečo ljudje v Slovenji še vedno zaupajo v banke, saj se stanje vlog povečuje. Če pa bodo politiki še naprej govorili neumnosti, se bo to zaupanje zlomilo. Tega si gotovo ne želimo.

Kaj pa slaba bančna posojila – so tudi ta manjša težava od likvidnosti?

Vse banke v Sloveniji so visoko solventne. So torej v drugačnem položaju kot v začetku 90. let, ko so bile insolventne in so imele veliko več obveznosti kot premoženja. Imele so luknje in sanacija je bila takrat nujna. Danes pa ne gre za sanacijo, saj bank, ki so solventne, ni treba sanirati. Prezadolžena podjetja so tisto, kar je treba sanirati, vendar pa sanacija prezadolženih podjetij ne terja sanacije bank nasploh. Res je, da nekatere banke potrebujejo dodaten kapital, vendar ne zato, ker bi bile insolventne, temveč ker slaba posojila zaradi propadanja podjetij še vedno naraščajo, pa tudi zaradi strožjih zahtev bančnega regulatorja po kapitalski ustreznosti. Slovenska država je pomembna lastnica v dveh bankah: NLB in NKBM. Glede teh bank ima država enake obveznosti, kot jih imajo lastniki drugih bank do svojih bank. Ustrezno mora v svojih bankah povečati lastniški kapital. Če tega ni pripravljena storiti, ne sme razglašati, da mora sanirati bančni sistem! Pa ne samo zato, ker to ni res, ampak ker bi to pomenilo zapravljanje denarja vseh državljanov. Kajti pri sanaciji bi država drugim lastnikom teh bank, tudi tujcem, s svojim denarjem povečala vrednost njihovega kapitala. Šlo bi za nemoralno in verjetno tudi nezakonito darilo bogatim zasebnikom. In prav to se bo zgodilo, če se uresniči načrtovana sanacija ali »krepitev stabilnosti bank« in se bodo slaba bančna posojila prenesla na državno institucijo. Država ne sme nikomur ničesar podariti! Njena dolžnost je, da obe svoji banki kapitalsko okrepi, da ne bosta prisiljeni še naprej zmanjševati obsega posojil. Zmanjševanje poslovanja je sicer eden od možnih izhodov, ni pa prav pameten, saj bodo dobra podjetja šla k bankam zunaj naših meja in tam dobila denar. Država namreč za povečanje kapitala svojih bank ne potrebuje denarja, pač pa lahko kapital poveča s svojimi obveznicami. Sčasoma, ko se bodo dvignile cene delnic, jih bo država lahko prodala in z izkupičkom zmanjšala svoj dolg. Državi torej ni treba obveznic prodajati na finančnem trgu in zato ni pomembno, kako njen dolg vrednoti trg. Likvidnost si banke lahko zagotavljajo pri Evropski centralni banki, ki bo verjetno še precej časa dajala ugodna posojila tudi na podlagi državnih papirjev. Ena od posebnosti pri nas je tudi, da se takoj, ko naj bi država povečala kapital bank, v kateri je lastnica, začne moralizirati. Moralizira se lahko kdaj drugič, na primer ko država postavlja nadzorne svete in uprave, ne pa pri tem! In pri tem se stalno ponavlja, koliko bodo spet morali plačati davkoplačevalci, čeprav oni verjetno niso vsaj za zdaj delničarji države. Za državo so navadno državljani. Med njimi jih je kar nekaj, ki zaradi svoje revščine ne plačujejo davkov. Če država nekaj izgubi, na primer zaradi izgub bank, kjer je ona lastnica, izgubijo preprosto državljani. Davkoplačevalci pa so uvožena floskula. Čeprav gre v ZDA prek države mnogo manj denarja kot v katerikoli evropski državi, so davkoplačevalci tam zaščitena vrsta. Nenehno jih skrbi, kaj bodo rekli davkoplačevalci, če se revežem nekaj da. Videti je, da je ta ameriška navada prišla tudi k nam.

Banke še nikoli niso imele toliko kapitala, kot ga imajo danes, saj zahteve po kapitalski ustreznosti nikoli niso bile tako stroge, kot so zdaj, pa vendarle ne kreditirajo gospodarstva.

Obseg bančnih posojil se še vedno zmanjšuje zato, ker banke še vedno nimajo dovolj kapitala, ali pa zato, ker nimajo dostopa do sredstev, kar je sicer navadno posledica restriktivne denarne politike. Stalno se govori o kreditnem krču, toda ni vsako zmanjševanje bančnih posojil že kreditni krč. O pravem kreditnem krču govorimo samo takrat, ko banke imajo kapital in tudi sredstva, denarna politika pa ni restriktivna, vendar podjetjem še kljub temu ne posojajo denarja, ker jim ne zaupajo oziroma se bojijo tvegati. V Sloveniji torej ne gre za pravi kreditni krč ali samo za kreditni krč. Pri nas je težava bolj v tem, da imajo banke premalo kapitala in premalo sredstev. V kratkem času jim na primer dospevajo posojila, ki so jih pred leti najele v tujini, in jih bodo morale vrniti, vendar pa ne vedo, ali se bodo lahko na novo zadolžile in pod kakšnimi pogoji. Zato so previdne. Na srečo ljudje v Slovenji še vedno zaupajo v banke, saj se stanje vlog povečuje. Če pa bodo politiki še naprej govorili neumnosti, se bo to zaupanje zlomilo. Tega si gotovo ne želimo.

Zakaj se vam zdi slaba banka slaba rešitev?

Zamisel o prenosu slabih bančnih posojil na neko državno institucijo je milo rečeno neresna, saj je v času, ki je na voljo, neuresničljiva, predvsem pa je nekajkrat dražja od neposrednega povečanja kapitala bank. Vlada govori o štirih ali celo šestih milijardah slabih posojil, ki naj bi jih vzela iz bank, v zameno za to pa bo bankam dala državne obveznice. Medtem ko za neposredno povečanje kapitala bank zadošča verjetno pol milijarde ali nekaj več. Gre torej za razliko med pol ali dobre pol milijarde ter štirimi ali celo šestimi milijardami evrov! Poleg tega bi se denar, ki bi ga vložila kot kapital, gotovo povrnil, od štirih do šestih milijard pa bi se vrnil le del, če so bančna posojila, ki bodo prenesena na njeno podjetje, res tako slaba. Pri tem seveda govorijo o slabih posojilih kot o nečem, kar naj bi bilo tako preprosto določljivo, kot je na primer slon. Sicer pa, zakaj bi država reševala banke, ki so tudi v lasti tujcev in zasebnikov? Država jim ne sme podariti niti evra! Dolžna je poskrbeti samo za to, kar je v njeni lasti. Zakaj bi pomagala belgijski KBC in drugim lastnikom NLB? Demokratična država ne sme nobeni banki, niti tisti, v kateri ima lastniški delež, ničesar podariti! Za vse, kar vanje vloži, denar in seveda predvsem ali samo svoje obveznice, mora dobiti ustrezen lastniški delež. V ZDA je leta 2008 tedanji finančni minister Henry Paulson načrtoval, da bo s programom TARP od bank kar tako odkupil za 700 milijard dolarjev problematičnega premoženja. Zaradi kritik, ki so sledile, da kar tako daje denar bankam Wall Streeta, je to zamisel opustil. V zameno za ta denar je dobila država ustrezno udeležbo v lastniškem kapitalu bank. To je tudi edini način, ki pride v poštev. Tudi bogata država ne sme bankam kar tako dajati denarja. Tudi v Veliki Britaniji država bankam nič ne da kar tako. Pa tudi britanska centralna banka poslovnim bankam ne daje nič kar tako, ampak zahteva, da gre dani denar v posojila podjetjem. Slaba banka pa pomeni, da je država dobrotnica in neumnica, ki bankam v zameno za prenesena slaba posojila da svoje obveznice.

Irska izkušnja govori, da je pri prenosu toksičnih terjatev na slabo banko možnost katastrofe ogromna. Irski ekonomist Brian M. Lucey je Janševi vladi svetoval, naj nikar ne ponavlja irskih napak. »Izgube morajo nositi lastniki, ne pa celotno gospodarstvo,« pravi.

Saj prav to vam govorim.

Pa vendarle: v zgodovini obstajajo tudi uspešni primeri prenosa toksičnih posojil na slabo banko. Tak primer je denimo Švedska. Ta je v začetku 90. let z uporabo dveh odstotkov bruto domačega proizvoda rešila resno bančno krizo, v kateri je bilo insolventnih kar pet od sedmih švedskih bank. Res pa je, da je bila švedska agencija Secorum, ki je nato upravljala toksične terjatve bank in jih po uspešno opravljeni sanaciji prodala, od politike popolnoma neodvisna.

Švedska država je banke sanirala tako, da je vstopila v njihovo lastništvo. Enako je storila Finska. Lastnike bank je treba za napake kaznovati! Tako se je ravnalo tudi ob sanaciji slovenskega bančnega sistema v začetku 90. let. Takrat so bile banke skoraj v celoti v lasti podjetij. Ker ta niso bila pripravljena dati denarja za sanacijo bank, je država izničila njihov lastniški kapital in prevzela banke.

Kaj pa nevarnost, da se tudi nam, tako kot Japonski, zgodi izgubljeno desetletje, če slabe terjatve ostanejo v bilancah bank? Na Japonskem so banke dolga leta ohranjale slabe terjatve v svojih bilancah, pač v upanju, da si bodo problematična podjetja opomogla in bodo zmožna odplačati posojila. To je na Japonskem dodatno poglobilo krizo, saj so banke še naprej kreditirale slaba oz. zombi podjetja namesto dobrih podjetij.

Japonska stagnira na razmeroma visokem BDP-ju. Sicer pa se verjetno moramo privaditi na življenje pri dolgotrajnem gospodarskem mrtvilu. Ni prav poznano, da so se v času depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja ZDA obnašale zelo socialno. Država se je odločila za splošno skrajšanje delovnega časa, saj bi bila brezposelnost sicer še večja. Gotovo je pravičnejše, če vsakemu vzameš malo, kot pa da enemu vzameš vse, drugemu pa nič.

Ena od težav vladne rešitve s slabo banko je tudi ta, da ni jasno, po kakšnem modelu vrednotenja se bodo na slabo banko prenašala slaba posojila …

Pri prenosu slabih posojil na Agencijo za sanacijo bank v začetku 90. let so se lahko posojila, ne glede na njihovo kakovost, prenesla po nominalni vrednosti. Toliko so namreč banke v zameno za prenesena posojila dobile državnih obveznic, to je obveznic Agencije z državnim jamstvom. Država je bila edina lastnica bank in s takšnim prenosom je nastal kapital bank, katerega lastnica je postala država. Pri kakršnemkoli prenosu danes se ne sme narediti tako. Mora se določiti vrednost posojil, to je terjatev, ki jih imajo banke do podjetij. Pri tem so logični nasprotujoči si interesi države in bank. Država bo terjatve hotela vrednotiti čim nižje, vsaj tako bi moralo biti, banke pa jih bodo vrednotile čim višje, saj je njihov interes, da pri tem poslu niso ogoljufane. Lahko traja mesece ali pa celo leta, preden bodo rešene vse pritožbe in ponovne revizije! Zaradi tega je pomisleke glede prenosa slabih posojil na zunanjo institucijo izrazila tudi Banka Slovenije, odziv Združenja bank Slovenije pa je bil manj odločen.

Eden od zadržkov Banke Slovenije do slabe banke je tudi strah pred politizacijo bančnega sistema. O tem, katera banka bo deležna odkupa slabih terjatev, bo namreč odločala vlada na predlog posebne komisije, v katero bo večino članov imenovala vlada. Kako nevarna je takšna koncentracija absolutne moči v rokah vladajočih politikov?

Gotovo je nevarna. Teh stvari ne sme delati politika. Če bi poslanci skrbno prebrali zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, gotovo ne bi glasovali za. Gre za nekaj, kar bo državo precej stalo, ne da bi se doseglo karkoli koristnega.

Koalicija računa, da bo s prenosom slabih terjatev po hitrem postopku odpravila kreditni krč in da bo to element, s katerim bo Slovenija izšla iz krize ...

Misliti, da se morajo banke samo znebiti slabih posojil, pa bo sledil gospodarski preporod, je iluzija. To seveda ne pomeni, da je vseeno, kaj bo z bankami, in predvsem, kaj bo s podjetji, ki so slabi dolžniki. Morebiten propad katerekoli banke v Sloveniji bi bila škoda, pa ne zaradi tega, ker potem na primer podjetja ne bi dobila posojil. Škoda je vsakega podjetja, ki kar tako propade, čeprav bi ga bilo mogoče rešiti.

Če se slaba bančna posojila ne prenesejo na zunanjo institucijo, kako jih potem reševati? Ali če vprašam drugače: kako reševati prezadolžena podjetja in zaposlene v njih?

Praviloma imajo terjatve do prezadolženih podjetij skoraj vse banke. Prav tako imajo navadno tudi lastniške deleže v teh podjetjih. Doslej so banke nastopale vsaka zase, uprave in lastniki teh podjetij pa so izkoriščali neenotnost bank. Vedno je kdo mislil, da bo zanj bolje, če se ne poveže z drugimi bankami in naredi po svoje. In zato je bilo praviloma tako, da če se je kaj zgodilo, je bilo to povezano z veliko škodo za banke, delavce, državo. Na koncu je večina teh podjetij propadla ali pa so tik na tem, da propadejo. Poleg tega se je to jemalo politično in medijsko kot nekakšen ’happening’ ali obračun z nekom. Statisti so bili delavci brez plač in služb. V tujini si banke med seboj konkurirajo, niso pa si sovražne, tako kot pri nas. Za to, da država nekaj naredi, ne pride v poštev nobena agencija, sklad ali kaj podobnega, kamor bi vlada spravila svoje ljudi in kamor bi banke prenesle slabe terjatve. Banke so tiste, ki se morajo povezati in ustanoviti posebna podjetja, na primer SPV-je (angl. special purpose vehicles), kamor bi prenesle delnice problematičnih podjetij. Posojila pa morajo ostati pri bankah. Banke bi lahko za vsako od problematičnih podjetij ustanovile takšno posebno podjetje. Seveda se s prenosom delnic in njihovo združitvijo v podjetju, ki bi ga ustanovile banke, še ne bi kar takoj izboljšala kakovost premoženja bank. To bi se zgodilo šele čez čas. Banke kot večinske lastnice podjetij bi doma in v tujini poiskale ljudi, ki se spoznajo na sanacijo podjetij. Naloga vodstev teh podjetij bi bila postaviti podjetje na noge in ga pripraviti do tega, da bi ga banke lahko čez čas prodale. Poleg tega pa bi bile banke v takšnih podjetjih še vedno neposredno navzoče kot posojilodajalke. Posebna podjetja bi delovala začasno. Potem ko bi bila podjetja nad vodo in bi jih prodali, bi se posebna podjetja likvidirala. Takšno rešitev je Združenju bank Slovenije že pred časom predlagal Aljoša Tomaž, a je bila zavrnjena.

Banke bi to lahko napravile že doslej, pa niso. Zakaj?

Ker so verjetno računale na darežljivost države prek slabe banke, kamor bi v zameno za denar ali vsaj državne obveznice pospravile vso navlako. Zato sta za reševanje podjetij in prek njih bank potrebna palica in korenček, vendar pa ne slaba banka. Namesto da država zapravlja denar za odkup slabih posojil, bi bilo pametneje, da bi ga, če ga že ima na voljo, za kratek čas vložila v podjetja, ki se sanirajo, in sicer tako, da bi za to dobila ustrezen lastniški delež v njih. Tudi v tem primeru država torej ne bi ničesar podarila. Pa tudi centralna banka bi lahko z ukrepi, ki jih ima na voljo, prisilila banke, da združijo moči pri reševanju podjetij, ne pa da ravnajo kot prosti strelci.

V ZDA so bila posebna podjetja diskreditirana kot »banke v senci« …

Prednost posebnih podjetij ali SPV-jev, ki so jih ustanavljale banke, je bila v tem, da niso bili pod nadzorom ameriške centralne banke in so zato lahko imeli zelo malo kapitala, s čimer so se v času vsesplošne evforije izognili omejitvam za še večjo ekspanzijo posojil, kot jih je dovoljeval njihov razpoložljivi kapital.

Nekateri pravijo, da je prenos slabih posojil na zunanjo institucijo nujen prav zato, ker banke doslej same od sebe niso naredile nič.

Banke je mogoče prisiliti v večjo aktivnost, je pa to seveda naloga njihovih lastnikov, tudi države kot večinske lastnice NLB in NKBM. Žal v Sloveniji nimamo državne lastnine, pač pa partijsko lastnino. Ob vsakokratni menjavi vlade nastopi strah pred sovražnimi prevzemi v podjetjih. To je namreč zunanji znak, da se menjajo lastniki, čeprav je še vedno ista država.

Pri nas se takoj, ko naj bi država povečala kapital bank, v katerih je lastnica, začne moralizirati. Moralizira se lahko kdaj drugič, na primer ko država postavlja nadzorne svete in uprave, ne pa pri tem!

Tudi če država banke neposredno kapitalsko okrepi, to ne bi bilo zastonj.

Nekaj bi jo seveda stalo. Vendar država v bankah ne namerava ostati trajno. Čez čas lahko svoj delež proda in z izkupičkom zmanjša svoj dolg.

Pa je pametno, da država svoje lastniške deleže v bankah proda?

O tem bo odločala vlada. Če država v NLB nima namena zadržati večinskega deleža, je edino racionalno, da ga naenkrat in v celoti proda eni od tujih bank. Tako iztrži največ, saj prevzemne premije ne prepusti ali podari drugim. Če bo namreč v NLB obdržala le 25-odstotni delež plus eno delnico, to ne bo strateška odločitev, ampak neumnost. Ta ’strateška odločitev’ ne bo mogla preprečiti, da se vse druge delnice znajdejo čez čas v posesti ene od tujih bank, ki bi jo s tem spremenila v svojo hčer. Ne le, da bi nadzor prešel v roke neke tuje banke, ampak bi tudi delež države v takšni banki postal ničvreden. Nikomur ga ne bi mogla prodati. Poglejte primer hrvaškega podjetja INA. Čeprav ima hrvaška država v lasti skoraj 50 odstotkov tega podjetja, ne more čisto nič, povsem je stisnjena v kot, saj vse odločitve sprejemajo Madžari, ki imajo v lasti samo nekaj več kot polovico podjetja. Ko gre za lastništvo bank, ni prav pomembno, ali so lastniki tujci ali domačini, ampak ali je banka samostojna ali hči neke tuje banke. Ker so naše banke majhne – to velja tudi za največje, in njihova tržna vrednost ne bo nikdar ali redko kdaj tako visoka, kot je banka vredna v očeh tujca, ki se prej ali slej pojavi –, je majhna verjetnost, da bi se na dolgi rok ohranila struktura razpršenega lastništva. Prej ali slej bi takšno banko prevzela ena od tujih bank in jo spremenila v svojo hčer. Ko gre za banke, je torej odločitev države preprosta in poceni: povečati mora kapital svojih bank. Čez čas, ko se njihova tržna vrednost ustrezno poveča, lahko vsako od dveh bank v celoti proda eni od tujih bank, ali pa, če misli, da je tako prav, zadrži v kateri od njih večinski lastniški delež.

Od začetka krize leta 2008 do danes so države EU dale bankam, in to predvsem bankam v zasebni lasti, pomoč v skupni višini 4500 milijard evrov. Očitno v drugih državah EU zasebno lastništvo bank ni dobro, kot ni dobro državno lastništvo bank pri nas.

Čeprav so omenjene in tudi razmeroma mnogo večje izgube kot pri nas nastale v zasebnih bankah, medijski ekonomisti, ministri in guvernerji teh držav ne ponavljajo nenehoma, kako zasebno lastništvo bank ni dobro in da ga je treba odpraviti. V prihodnje se bo marsikaj spremenilo in pri tem je precej gotovo, da bodo banke morale imeti več kapitala. Eden od razlogov za to je dejstvo, da se podjetje obnaša tem bolj tvegano, čim manj ima lastniškega kapitala. Tem manj namreč lastniki izgubijo, če podjetje zaradi hazardnih poslov propade. Ti posli jih privlačijo, ker je dobiček navzgor neomejen. Očitno so bile dosedanje zahteve glede kapitala premajhne. Vendar pa upajmo, da se bo potem, ko bo potrebno še več kapitala, resnično uveljavilo načelo o bančnem kapitalu kot amortizerju prihodnjih nepredvidljivih izgub. Zato bo tudi dokapitalizacija bank in vse, kar jo spremlja, na primer moralno zgražanje in davkoplačevalci, v veselje časopisov in aboniranih komentatorjev še naprej na dnevnem redu, dokler država res ne proda vsega, kar ima v bankah.

Vlada namerava na veliko prodajati državna podjetja. Govori se o prodaji Telekoma in Petrola. Pametno ali neumno v teh časih?

V kriznih časih, ko so cene nizke, se ne prodaja, temveč kupuje! Minister Erjavec Rusom ponuja podjetja kot kakšen krošnjar iz Ribnice, ki prodaja suho robo. Tako je vsaj videti na televiziji. Od Grčije se je zahtevalo, da mora prodati za 50 milijard premoženja, vendar do danes ni prodala nič. Vsak možni kupec je vedel, da je država premoženje prisiljena prodajati in je zato ponujal zelo nizko ceno. Če na veliko napoveduješ, kaj vse boš prodal, te kupci pričakajo v zasedi in te stisnejo v kot.

Pa mislite, da bo sploh kaj zanimanja za nakup?

Vsako stvar je mogoče prodati, odvisno je samo od cene. Pri povečanju kapitala bank, kjer je država pomembna lastnica, je v primeru, da drugi lastniki ne želijo pri tem sodelovati, treba oceniti vrednost banke – na primer NLB. Samo tako bo država dobila ustrezni delež v kapitalu. Danes je tržna vrednost ali cena tudi največjih in najpomembnejših ameriških ali evropskih bank precej nižja od njihove knjižne vrednosti. Podobno velja za naše banke. Poštena vrednost NLB je verjetno od 10 do 20 odstotkov njene knjižne vrednosti. Ta cena bi se na primer upoštevala, ko bi se določal delež države, ki bi ga pridobila, če bi sama povečala kapital banke. Mnogim, tudi vladi, se bo to zdela prenizka vrednost. Vendar, ko bo prišlo do prodaje NLB ali katere druge banke, v kateri je država pomembna lastnica, in se bo prodala za 20 odstotkov knjižne vrednosti ali še za manj, se bo to utemeljevalo kot nekaj objektivnega. Tako trg vrednoti. V času krize se preprosto ne prodaja.